Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1084 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.
Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.
V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija
»Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)
V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear
Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič
Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last)
V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech
Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)
Neveljaven email naslov