Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)
Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.
Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.
Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.
V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.
Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc
Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija
Neveljaven email naslov