Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
Pred tremi leti in pol sta bila z ženo brez službe in brez resne perspektive, odločila sta se za odhod v Nemčijo. Kot gradbeni inženir pravi, da je Stuttgart trenutno mesto priložnosti.
Po sedmih letih življenja v ZDA še vedno ohranja nekatere navade, pregovorno značilne za Slovenijo. "V moji hiši se morajo vsi preobuti, ker sem jih tako navadila."
Jure Klopčič živi v kontejnerskem naselju, tik pod polarnim pasom, v službo pa se pripelje z letalom. Dela namreč v rudniku urana v kanadski divjini.
Tadej Košmrlj kliče na Islandijo. V Globalno vas se oglaša Mojca Andrilovič.
Urška Vogrinčič živi in dela v Freiburgu, ki velja za nemško kolesarsko prestolnico. Steze so urejene, kolesarji imajo v prometu prednost in strah med vožnjo je skoraj odveč.
"Smučanje je tukaj zelo popularno." Trditev velja za Slovenijo in Novo Zelandijo, kjer že 13 let živi Katrin Johnston. Poročena je z Novozelandcem, je bivša novinarka, ki zdaj dela kot PR-ovka v državni instituciji, ki skrbi za obnovo po katastrofalnem potresu, ki je Chistchurch prizadel pred šestimi leti. Prejšnji vikend je bila z družino še na zadnjem smučanju pred pomladjo.
Je mati treh otrok, poje v pevskem zboru in glasbeni skupini, teče polmaratone in je raziskovalka umetne inteligence ter predavateljica na univerzi v Cambridgu. Vse to je dr. Mateja Jamnik.
Pred prometno najbolj obremenjenimi konci tedna smo pogledali, kako je promet urejen v mestih, kjer živijo gostje Globalne vasi.
Globalna vas tokrat kliče v Munchen. Saša Malek že devet let živi in dela na Bavarskem.
V francosko prestolnico, ki je v znamenju evropskega nogometnega prvenstva, smo poklicali Jurija Meniha.
Dr. Jure Vidmar je redni profesor mednarodnega prava na univerzi Maastricht, predavatelj na univerzi Oxford ter izredni predavatelj človekovih pravic na univerzi Pretoria.
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Tjaša Lorbek v Buenos Airesu uči slovenščino. Za znanje tega jezika se zanimajo predvsem potomci slovenskih izseljencev.
Neveljaven email naslov