Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
Bogdan Batič je diplomat, ki je služboval že v Belgiji, Indiji in Etiopiji, zdaj je v Sudanu. O "sončnem" Kartumu v Globalni vasi.
Peter Lah je predavatelj na Gregorijanski univerzi v Rimu, tam živi že 5 let. Ugotavlja, da res vse poti vodijo v Rim, vendar se tam ni prav prijetno voziti z avtomobilom.
Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem.
Dejan Rabič študira v enem najlepših francoskih mest, pravi pa, da imajo v Grenoblu ogromno birokaracije.
Neža Rangus je v Sloveniji študirala kemijsko tehnologijo, na Norveško se je odpravila študirati poslovne vede, posel pa našla v zagonskem podjetju, ki povezuje novinarje s časopisnimi hišami po vsem svetu. Na Norveškem jo moti predvsem vreme.
Krakov je po besedah Klemna Kvedra kulturno veliko bolj zanimiv kot Varšava, tudi cenejši. Je živahno mesto, veliko je festivalov in kulturnih dogodkov. Imajo pa velik problem s smogom, zrak je zelo onesnažen
Vsak četrtek zjutraj na Valu 202 govorimo s Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat smo poklicali v Armenijo.
Nekdanjo kapetanko slovenske odbojkarske reprezentance Jasmino Marijo Kara je ljubezen pripeljala v Turčijo, kjer zdaj dela v marketingu moževega gradbenega podjetja.
Vsak četrtek v Globalni vasi kličemo Slovence po svetu ... Tokrat kličemo Slovenko, ki živi v Ženevi.
Neveljaven email naslov