Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Soustanovitelj podjetja Tingles se v San Franciscu ukvarja s platformo, ki ponuja videoposnetke zvokov za pomirjanje in sproščanje. Pot od nekončanega študija filozofije in sinologije do zagonskega podjetništva je bila dolga in zanimiva. Ključni preskok pa se je zgodil, ko je med študijem potreboval dober digitalni slovar. “Takrat sem dobil prve ideje za aplikacije za učenje jezika. To je bil prvi povod, da sem v Sloveniji navezal stik z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo.”
Ker si je želela spremembe, je na različne naslove v angleško govoreče države pošiljala prošnje za delo. Pri tem ni imela oblikovane ideje, kam točno bi rada odšla. Pred devetimi leti so ji tako prvi odgovorili iz mesta St. John’s. S pritrditvijo ni oklevala, čeprav pred tem še nikoli ni bila v Kanadi. Zaposlitev je dobila v državni ustanovi, ki skrbi za primerno usposobljenost vzgojiteljev.
Filmski producent Anže Peršin o Lizboni pravi, da je zelo udobno mesto, relativno poceni za evropske razmere, čeprav zaradi množičnega turizma vse dražje. Meni, da živi v tujcem prijazni državi. “Verjetno tudi zato, ker so se Portugalci dolga leta, sploh med diktaturo, selili v druge evropske države in najbrž tudi zato bolje sprejemajo tujce. Zanimivo se mi zdi, da sem tukaj včasih nekako pozitivno diskriminiran zato, ker sem tujec, kar mislim, da danes v Evropi ni prav pogosto.”
S partnerko Manco sta pustila dobro plačani službi v Nemčiji in se podala na potovanje po Južni Ameriki, ki bi lahko trajalo eno leto. Sklenila sta, da je napočil skrajni čas pred morebitno popolno ustalitvijo. “Odločila sva se pustiti službi, čeprav je to včasih težko, ko si ustvariš neko rutino, ko imaš urejeno stanovanje, ko imaš avto, ko v bistvu lepo in precej mirno živiš. Težko je izstopiti iz cone udobja in se odpraviti nekam v neznano.”
Po izobrazbi je biotehnolog, z učenjem kitajščine pa je začel po naključju, ne da bi s tem načrtoval izboljšanje zaposlitvenih možnosti. A zdaj ugotavlja, da je poznavanje biotehnologije in jezika “posrečena kombinacija”, ki mu je prinesla prednost na trgu in službo. Pri izpostavi slovenskega podjetja skrbi za vpeljevanje tehnologij na kitajski trg. Prvi pogled na Šanghaj pred štirimi leti ga je popolnoma šokiral.
Multiinstrumentalist Jure Pukl živi in dela v New Yorku, je pa večino časa na poti proti naslednjemu nastopu. Zato ne preseneča, da ima za seboj že veliko nepozabnih in napornih potovanj. “Zvečer sem bil v New Yorku, naslednji večer v Mexico Cityju, se vrnil v New York ob treh popoldne, ob devetih zvečer letel v Carigrad, povezal let v Zagreb, kjer sem dve uri preživel s prijatelji, potem so me pobrali in smo šli naprej v Beograd na jazzovski festival. Noč sem preživel s prijatelji v Beogradu in se potem vrnil v Slovenijo do mame, kjer sem tri dni spal.” Enkrat na leto de od glasbe in ustvarjanja za deset dni popolnoma odklopi na hrvaškem otočku.
Na študijski izmenjavi v Avstraliji je Jan Zavrl spoznal partnerko in se preselil v Tel Aviv. "Na ulici slišiš skoraj več tujih jezikov kot pa hebrejščine. Je res posebno mesto. Včasih pravim, da je mala državica znotraj države.” Kot vodja analitičnega oddelka dela na področju marketinga, odgovoren je za obdelavo in analizo podatkov o ravnanju kupcev na spletu, družabnih omrežjih, na podlagi česar ustvarjajo vsebine.
Da je prišel do svojega bara s koktajli, je Anžetov oče zastavil stanovanje in v Avstriji dobil kredit. Pri dvajsetih se je sicer odpravil na Ibizo, da bi se poleti izučil za barmana. Načrt je spodletel, saj v barih ni mešal koktajlov, ampak so mu naložili druge obveznosti. Izpopolnjevanje je zato nadaljeval v Avstraliji, pozneje je živel v Berlinu, kjer je tudi spoznal svojo dansko partnerko.
Reprezentančni kapetan v dvoranskem hokeju Luka Časar že sedmo leto v Pragi igra za Sparto. Ima klubsko stanovanje, trenira enkrat na dan in hodi v službo. Po sezoni se bo iz Prage peš vrnil v Slovenijo. "Takšni podvigi se mi zdijo zanimivi, da ne delaš ravno običajnih stvari, ker ta svet je prevelik in preveč zanimiv, da bi vsi delali iste stvari."
Želela je postati zdravnica, a je idejo zaradi strahu pred krvjo opustila. Študirala je elektrotehniko, zdaj pa se ukvarja z rehabilitacijsko robotiko. Maja Goršič živi v mestu Laramie, kjer je pojmovanje orožja precej drugačno od izkušenj iz domovine. “Lahko rečem, da je tukaj čisto drugačna kultura. Večina domačinov ima strelno orožje. V nedeljo popoldan lahko vidiš celo družino, ki se pelje na strelišče nekam na obrobje mesta, kamor gredo streljat za hobi, česar si pri nas sploh ne znam predstavljati, tukaj pa je to nekaj povsem običajnega.”
Veliko slovenskih smučarskih serviserjev dela za tuje reprezentance. Jan Šauperl za kanadsko. Med razlogi, da so slovenski serviserji izjemno cenjeni, pa poudarja smučarsko tradicijo. “Vsi smo nekdanji tekmovalci ali pa po večini od mladosti povezani s smučanjem. Pa morda zaradi delovnih navad, vestnosti, poleg drugega nas gotovo odlikuje tudi to.”
Nemčija je res obljubljena dežela za mlade inženirje, prav tako tudi Slovenija in Avstrija in še cel kup drugih dežel, pravi Janja Avbelj. “Hočem reči, da je z mojega gledišča veliko pozitivnih reči v Nemčiji, ampak so tudi drugje.” Uživa v delu na Evropski organizaciji za uporabo meteoroloških satelitov, saj prispeva k boljšemu življenju ljudi. Posnetke, ki jih zajamejo njihovi sateliti, posredujejo naprej, denimo Slovenski agenciji RS za okolje. Na podlagi teh posnetkov pa nastajajo vremenske napovedi.
Po doktoraru na Massachusetts Institute of Technology (MIT) in postdoktorskem študiju na Harvardu je dr. Andrej Košmrlj kot profesor pristal na Princetonu. Zaveda se pomena prostega časa, tudi zato igra hokej na ledu in se udeležuje maratonov. Zanimanje za znanost je sicer potrjeval že na osnovnošolskih in srednješolskih znanstvenih tekmovanjih. Ob uspehih se je poigraval z idejo, da bi že na študij odšel na v tujino, a je do diplome ostal v Sloveniji.
Ko je Marjana Nakamura v sedemdesetih delala v Kobilarni Lipica, je bila s službo zelo zadovoljna in bi v njej vztrajala še kakšno desetletje. A med dopisovanjem v angleščini z različnimi posamezniki po svetu, s čimer je začela že v osnovni šoli, je naletela tudi na Japonca, s katerim sta se odlično ujela. Pred poroko leta 1973 pa sta se v živo srečala le enkrat.
Že od nekdaj je rad potoval na Tajsko, kasneje tam spoznal partnerko in se pred dobrim letom v Azijo tudi preselil. Z ženo na severu države turistom oddajata bambusove hiške, skupine pa vodita pod državi. Po selitvi je Sebastjan Kovačič marsikaj izkusil prvič v življenju. Pridobil je tajski osebni dokument, prvič je jedel črve, kobilice, mravlje, žabe in kačo, lovljenja kač pa se še uči.
Zaradi soproga diplomata, ki je zaposlen na slovenski ambasadi, Tina Milostnik Valenčič živi v Sarajevu. Med drugim sodeluje pri pripravi bazarja, kjer zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni. Na prvem bazarju jo je presenetilo zanimanje za kranjske klobase, saj jih v enem dnevu prodajo do 40 kilogramov.
Pred desetimi leti je na Rock Otočcu gostovala italijanska skupina, ki jo je po naključju slišala tudi Zala Mušič in pozneje spoznala bobnarja. Zaradi spleta okoliščin in ljubezni do glasbe sta ostala v stiku in se spoznavala predvsem prek dopisovanja. “Pri dvajsetih sem hodila na počitnice v Firence, on pa v Slovenijo. Na srečo je bila meni všeč Italija, njemu Slovenija. Potem sem se tja preselila zaradi študija. No, v bistvu je bil študij dober izgovor, da sem prišla bliže Marcu.”
Ob prihodu v Združene arabske emirate je poskušal najti delo kot fotograf, a se je zaradi razmeroma nizkih plačil za ogromno dela kmalu odločil za alternativo. Postal je natakar. Nekaj delovnih izkušenj je namreč že imel iz Slovenije. Tako je kmalu pristal v restavraciji s hrano, kjer se je vseskozi zanimal tudi za delo, povezano z marketingom, fotografijo in grafičnim oblikovanjem. “Čez pol leta so me poslali v London, v glavno pisarno, kjer so me seznanili s tem, kako se te stvari počne. Ko sem se vrnil s tega treninga, sem začel za to podjetje delati kot skrbnik družabnih omrežij. In tako sem začel slikati hrano. Vse se je začelo s hrano.”
Tina Smole se je pred petimi leti preselila v Kampalo, glavno mesto Ugande. V Afriki dela za pomembne tiskovne agencije, njeni glavni naročniki so med drugim javni servis BBC, francoska agencija AFP, televizija ZDF in nevladna organizacija Amnesty International. Pravi, da mesto živi 24 ur, a je močno preobremenjeno z vozili: “Edini način potovanja je motor. Ni najbolj varen način, a do zdaj, na srečo, nisem imela nobene nesreče. V času deževne sezone se pojavljajo izpadi elektrike, voda je ali je ni. Za slovenske razmere zveni robinzonsko, ampak se prilagodiš in znajdeš.”
Neveljaven email naslov