Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Lokalnim prebivalcem, ki so ga vzeli za svojega, pogosto pomaga šteti jelene, včasih opravijo blagovno menjavo – v zameno za jelena jim pozimi prinese ribe
S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”
Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”
Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”
Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”
Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov