Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.
Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.
Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.
S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.
Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.
Neveljaven email naslov