Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov