Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
A obrazcev v Parizu nihče ne preglejuje
Priznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje.
“V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče”
Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier.
"Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem."
O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa.
"Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
A obrazcev v Parizu nihče ne preglejuje
Priznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje.
“V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče”
Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier.
"Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem."
O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa.
"Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."
Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa. "Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut." Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov. Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.
Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Sudanske oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Ljudje so se navadili, vse trgovine s hrano so odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in tuk-tukom, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države? »Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«
Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil tudi njen vsakdan. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale. “Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.” Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Neveljaven email naslov