Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Živimo v času t. i. start-up oziroma zagonskih podjetij, je za The New Yorker zapisal James Surowiecki in dodal, da skoraj še nikoli ni bilo lažje ustvariti izdelka in zagnati podjetja, zahvaljujoč predvsem t. i. crowdfundingu oziroma množičnemu financiranju. Razmeroma nov koncept, vendar samo, ko govorimo o spletnih platformah, namenjenih zbiranju finačnih sredstev, pravi soustanovitelj in vodja iniciative Slovenia Crowdfunding Luka Piškorič.
Eden prvih odmevnejših primerov crowdfundinga je bila kampanja Josepha Pulitzerja, ki je potekala prek njegovega časopisa, ko je zbiral finančna sredstva za postavitev Kipa svobode v New Yorku. V novejšem času zasledimo primer oboževalcev skupine MarillIon, ko leta 1997 za glasbenike zberejo 60.000 dolarjev za turnejo po ZDA.
Pri nas se je za crowdfunding že uveljavila besedna zveza množično financiranje, nekateri pa to imenujejo kar po slovensko množicanje.
Digitalni strateg Vuk Čosić pravi, da je zgodovina polna iskanja načinov, kako bi posamezno podjetje prišlo do zagonskega kapitala in crowdfunding je del te zgodovine. "Če mama nima oziroma nimaš soseda bankirja, boš moral "bootstrap-at", tj. podjetje zgraditi na podlagi osebnih prihodkov in prihrankov ter s čim večjim "zategovanjem" stroškov."
Največ sta v preteklem letu med Slovenci zbrala Flykly (700.000 dolarjev) in Chipolo - 290.000 dolarjev. Marsikoga je presenetila tudi uspešnost kampanje lesenega totema, imenovanega Zen egg. Od želenih 2200 dolarjev se je končni izkupiček zagonskega kapitala povzpel na 109.000 dolarjev.
"Ne vem, kako si ljudje predstavljajo delo za kampanjo. Pri nas je bilo v ožji proces ustvarjanja vključenih vsaj 5 ljudi, poleg pa še 5 zunanjih, vsega skupaj pa je sodelovalo 20 ljudi na takšen in drugačen način," pravi oblikovalec totema Zen egg Gašper Premože. Pomen ekipnega duha se zaveda tudi avtor izdelka Kefirko, seta za domačo pripravo kefirja, Marko Borko. Razloži tudi svoj razlog za vstop na Kickstarter: ta platforma ti omogoča samostojno delo, ni ti treba iskati vlagatelja, nihče ti pri projektu ne bo odvzel odstotkov, svoj izdelek delaš sam naprej in ga razvijaš s svojimi prijatelji tako, kot si si zamislil.
Naj ljudje poskusijo na Kickstarterju. Če imajo neko idejo, naj je ne skrivajo v predalu. Naj okrog sebe zberejo ekipo ljudi, prijatelje, ki jim lahko zaupajo in ... Akcija! Ni druge. (Marko Borko, avtor izdelka Kefirko)
Naši sogovorniki so enotni tudi v tem, da ima marsikateri Slovenec romantično predstavo o delovanju Kickstarterja in podobnih spletnih platform, na katerih lahko svoj izdelek predstavite širši javnosti in prepričate posameznike, da vam namenijo sredstva za zagon podjetja. Predstava, da "prideš, objaviš predstavitveni video in gledaš, kako se števec denarja obrača", je zelo napačna in naivna.
Če se lotite kampanje, vedite, da so na razpolago štiri vrste crowdfundinga - donacije, nagrade, investicije in mikrokrediti.
Vse prevečkrat obseg priprav za eno tako kampanjo in obseg dela podcenjujejo. Ni dovolj narediti dober predstavitveni video, ključno je seveda, da ljudje izvejo za to kampanjo, treba jih je aktivirati in vzpostaviti nekakšno skupnost. Treba je razširiti glas o kampanji, kar zahteva tudi 2 ali 3 mesece priprav. Najti je treba ključne medije, ki bodo o tem poročali. Ne smemo tudi zanemariti družbenih omrežij.
Vsekakor je pri slovenskih kampanjah skupni imenovalec ta, da vsi nosilci projektov želijo s temi projekti na nek način pomagati zagonu slovenskega gospodarstva; uporabljajo lokalne vire tako v smislu produkcijskih virov (da se angažira lokalne obrtnike, lokalne proizvodne možnosti), kot tudi v tem, da se uporablja domače materiale, kar je na nek način tudi družbena odgovornost teh novonastajajočih start up-ov. Luka Piškorič o pomenu lokalnosti na Kickstarterju
Čeprav je tudi na evropskih tleh kar nekaj platform za zbiranje finančnih sredstev, pa je ameriški Kickstarter postal najuspešnejša platforma morda ravno zaradi njihove striktne politike, katere projekte sprejmejo in katere ne. Ima nekakšno sito, kar mu daje - za razliko od Indiegogo-ja, ki je druga največja platforma, nastanjena na ameriških tleh-, večjo kredibilnost. Kako lahko potem skozi to sito pride kampanja o krompirjevi solati? Naj spomnimo: pobudnik Zack Brown je za solato želel zbrati 10 dolarjev, na koncu pa jih je 55.000, denar pa porabil za ogromno zabavo, na katero so bili povabljeni vsi. "Ja, gre za iskanje pozornosti. Morda si kdo želi postati zvezdnik prek Kickstarterja s kakšno tako noro idejo, ampak moje mnenje o takih stvareh ni prav dobro. Mislim, da je sam Kickstarter ponekod že malce izgubil na svoji legitimnosti ravno zaradi takih stvari," pravi Janez Tratar, lastnik blagovne znamke lesenih koles Tratar Bikes.
Ne moremo zanikati dejstva, da je kampanja o krompirjevi solati naredila veliko za samo prepoznavnost Kickstarterja.
Vsekakor imajo več možnosti za zadostno finančno podporo inovativni, oblikovalsko dovršeni in premišljeni projekti. Kickstarter je slovenskim ustvarjalcem zelo dobrodošel medij, ker odpira okno v svet; naenkrat ni treba ciljati samo na sosednje države ali bivši balkan, ampak imaš na voljo celoten planet. A naj uspeh drugih ne postane edino vodilo in motivacija za postavitev lastne kampanje na platformi za množično financiranje, saj se je treba zavedati, da čeprav crowdfunding do neke mere demokratizira prizorišče, te istočasno zasužnji, saj od tebe zahteva - vsaj v času kampanje- 24-urno pozornost. Brez dela pač ni jela.
907 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Živimo v času t. i. start-up oziroma zagonskih podjetij, je za The New Yorker zapisal James Surowiecki in dodal, da skoraj še nikoli ni bilo lažje ustvariti izdelka in zagnati podjetja, zahvaljujoč predvsem t. i. crowdfundingu oziroma množičnemu financiranju. Razmeroma nov koncept, vendar samo, ko govorimo o spletnih platformah, namenjenih zbiranju finačnih sredstev, pravi soustanovitelj in vodja iniciative Slovenia Crowdfunding Luka Piškorič.
Eden prvih odmevnejših primerov crowdfundinga je bila kampanja Josepha Pulitzerja, ki je potekala prek njegovega časopisa, ko je zbiral finančna sredstva za postavitev Kipa svobode v New Yorku. V novejšem času zasledimo primer oboževalcev skupine MarillIon, ko leta 1997 za glasbenike zberejo 60.000 dolarjev za turnejo po ZDA.
Pri nas se je za crowdfunding že uveljavila besedna zveza množično financiranje, nekateri pa to imenujejo kar po slovensko množicanje.
Digitalni strateg Vuk Čosić pravi, da je zgodovina polna iskanja načinov, kako bi posamezno podjetje prišlo do zagonskega kapitala in crowdfunding je del te zgodovine. "Če mama nima oziroma nimaš soseda bankirja, boš moral "bootstrap-at", tj. podjetje zgraditi na podlagi osebnih prihodkov in prihrankov ter s čim večjim "zategovanjem" stroškov."
Največ sta v preteklem letu med Slovenci zbrala Flykly (700.000 dolarjev) in Chipolo - 290.000 dolarjev. Marsikoga je presenetila tudi uspešnost kampanje lesenega totema, imenovanega Zen egg. Od želenih 2200 dolarjev se je končni izkupiček zagonskega kapitala povzpel na 109.000 dolarjev.
"Ne vem, kako si ljudje predstavljajo delo za kampanjo. Pri nas je bilo v ožji proces ustvarjanja vključenih vsaj 5 ljudi, poleg pa še 5 zunanjih, vsega skupaj pa je sodelovalo 20 ljudi na takšen in drugačen način," pravi oblikovalec totema Zen egg Gašper Premože. Pomen ekipnega duha se zaveda tudi avtor izdelka Kefirko, seta za domačo pripravo kefirja, Marko Borko. Razloži tudi svoj razlog za vstop na Kickstarter: ta platforma ti omogoča samostojno delo, ni ti treba iskati vlagatelja, nihče ti pri projektu ne bo odvzel odstotkov, svoj izdelek delaš sam naprej in ga razvijaš s svojimi prijatelji tako, kot si si zamislil.
Naj ljudje poskusijo na Kickstarterju. Če imajo neko idejo, naj je ne skrivajo v predalu. Naj okrog sebe zberejo ekipo ljudi, prijatelje, ki jim lahko zaupajo in ... Akcija! Ni druge. (Marko Borko, avtor izdelka Kefirko)
Naši sogovorniki so enotni tudi v tem, da ima marsikateri Slovenec romantično predstavo o delovanju Kickstarterja in podobnih spletnih platform, na katerih lahko svoj izdelek predstavite širši javnosti in prepričate posameznike, da vam namenijo sredstva za zagon podjetja. Predstava, da "prideš, objaviš predstavitveni video in gledaš, kako se števec denarja obrača", je zelo napačna in naivna.
Če se lotite kampanje, vedite, da so na razpolago štiri vrste crowdfundinga - donacije, nagrade, investicije in mikrokrediti.
Vse prevečkrat obseg priprav za eno tako kampanjo in obseg dela podcenjujejo. Ni dovolj narediti dober predstavitveni video, ključno je seveda, da ljudje izvejo za to kampanjo, treba jih je aktivirati in vzpostaviti nekakšno skupnost. Treba je razširiti glas o kampanji, kar zahteva tudi 2 ali 3 mesece priprav. Najti je treba ključne medije, ki bodo o tem poročali. Ne smemo tudi zanemariti družbenih omrežij.
Vsekakor je pri slovenskih kampanjah skupni imenovalec ta, da vsi nosilci projektov želijo s temi projekti na nek način pomagati zagonu slovenskega gospodarstva; uporabljajo lokalne vire tako v smislu produkcijskih virov (da se angažira lokalne obrtnike, lokalne proizvodne možnosti), kot tudi v tem, da se uporablja domače materiale, kar je na nek način tudi družbena odgovornost teh novonastajajočih start up-ov. Luka Piškorič o pomenu lokalnosti na Kickstarterju
Čeprav je tudi na evropskih tleh kar nekaj platform za zbiranje finančnih sredstev, pa je ameriški Kickstarter postal najuspešnejša platforma morda ravno zaradi njihove striktne politike, katere projekte sprejmejo in katere ne. Ima nekakšno sito, kar mu daje - za razliko od Indiegogo-ja, ki je druga največja platforma, nastanjena na ameriških tleh-, večjo kredibilnost. Kako lahko potem skozi to sito pride kampanja o krompirjevi solati? Naj spomnimo: pobudnik Zack Brown je za solato želel zbrati 10 dolarjev, na koncu pa jih je 55.000, denar pa porabil za ogromno zabavo, na katero so bili povabljeni vsi. "Ja, gre za iskanje pozornosti. Morda si kdo želi postati zvezdnik prek Kickstarterja s kakšno tako noro idejo, ampak moje mnenje o takih stvareh ni prav dobro. Mislim, da je sam Kickstarter ponekod že malce izgubil na svoji legitimnosti ravno zaradi takih stvari," pravi Janez Tratar, lastnik blagovne znamke lesenih koles Tratar Bikes.
Ne moremo zanikati dejstva, da je kampanja o krompirjevi solati naredila veliko za samo prepoznavnost Kickstarterja.
Vsekakor imajo več možnosti za zadostno finančno podporo inovativni, oblikovalsko dovršeni in premišljeni projekti. Kickstarter je slovenskim ustvarjalcem zelo dobrodošel medij, ker odpira okno v svet; naenkrat ni treba ciljati samo na sosednje države ali bivši balkan, ampak imaš na voljo celoten planet. A naj uspeh drugih ne postane edino vodilo in motivacija za postavitev lastne kampanje na platformi za množično financiranje, saj se je treba zavedati, da čeprav crowdfunding do neke mere demokratizira prizorišče, te istočasno zasužnji, saj od tebe zahteva - vsaj v času kampanje- 24-urno pozornost. Brez dela pač ni jela.
Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?
Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.
Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?
Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.
Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?
Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?
Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.
V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj
Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter
Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay
Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.
Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
Neveljaven email naslov