Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …