Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Voda vse bolj postaja ključna dobrina 21. stoletja. V svetovnem merilu se njena poraba skokovito povečuje. V zadnjih sto letih se je po podatkih Agencije za okolje poraba vode povečala za šestkrat, toda sedanji trend izkoriščanja vodnih virov ter vzporednega slabšanja kakovosti vode zaradi onesnaževanja in pretirane rabe, pa tudi dodatnega pritiska na vodne vire zaradi podnebnih sprememb napoveduje še dosti bolj skrb vzbujajočo prihodnost. Po ocenah Svetovne banke bo leta 2030, torej le čez slabih 15 let, na svetu primanjkovalo že štirideset odstotkov vode, ki bi bila ob sedanjih načinih ravnanja z vodo in njene uporabe potrebna. Danes se z vsaj občasnim pomanjkanjem vode srečuje že milijarda ljudi, čez samo 10 let pa bo po napovedih Svetovne banke že 1,8 milijarde ljudi živelo na območjih, kjer bo vode resno primanjkovalo. Gotovo bo voda oziroma dostop do vodnih virov pomembno usmerjal tako svetovno politiko kot vojaške spopade tega stoletja.
Če se iz globalne perspektive preusmerimo domov, lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji z zalogami vode veliko srečo. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je denimo leta 2013 prišlo na prebivalca dva tisoč 500 kubičnih metrov razpoložljive podzemne, torej kakovostne pitne vode. 3,6 odstotka teh količin smo v istem letu iz vodonosnikov načrpali za oskrbo s pitno vodo, proizvodnjo pijač, za potrebe toplic in zdravilišč in podobno. Po ocenah Agencije je količinsko stanje naših podzemnih voda načeloma ugodno, le v Murski kotlini se raven podtalnice postopno znižuje.
Slovenija je brez dvoma z vodo bogata dežela. Ta izjemna strateška prednost pa ne pomeni, da nam bo voda samoumevno vedno na razpolago. Voda pač postaja vse bolj zaželeno blago.
»Zaradi količin vode, ki jih imamo, smo brez dvoma zanimivi za številne mednarodne korporacije in nam, po mojem mnenju, preti nevarnost,« opozarja predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik.
Februarja je po spletu zaokrožila peticija, s katero podpisniki pozivajo k vpisu pravice do vode v ustavo. V le mesecu dni je zbrala več kot 44 000 podpisov. To priča o tem, da je zaščita vode in pravice dostopa do vode tema, ki je zelo pomembna širokemu krogu ljudi, ki menijo, da si to področje zasluži trdnejšo pravno zaščito. Strokovnjaki se sicer strinjajo, da je sedanja zakonska zaščita načeloma dobra, ni pa brez pomanjkljivosti. Predvsem pa je za spremembo zakona potrebna le polovica poslancev. Študija Pravne fakultete z naslovom Odgovornost države zagotavljati dostop do pitne vode pa poleg tega ugotavlja, da pravico do vode, ki je po zakonu javno dobro, vsebinsko urejajo podzakonski akti, to pa je celo v nasprotju z ustavo. Krovni zakon je v marsikaterem pogledu preohlapen in vsebina konkretnih koncesijskih in podobnih pogodb je lahko kaj hitro v nasprotju z načelno zaščito pravice do vode, če nismo pozorni.
Čeprav o privatizaciji vodnih virov v resnici (še) ne moremo govoriti, pa recimo Lidija Globevnik opozarja, da je kljub zakonski zaščiti vsebina koncesijskih pogodb vseeno lahko problematična in kaže elemente tihe privatizacije vodnih virov.
Plačevanje koncesnin za vodo v Sloveniji je sploh posebno poglavje, saj smo jih sistematično začeli pobirati šele z letošnjim letom. V preteklosti so se namreč številne družbe, čeprav so vodo rabile za svojo komercialno dejavnost, temu strošku uspešno izognile. Zato bomo paradoksalno denar celo vračali. Pivovarni Laško bomo tako vrnili 80 tisoč evrov preveč plačanega nadomestila za vode za obdobje od 2005 do 2013, Radenski pa – za isto obdobje – celo 170 tisoč evrov. Ker pač niso vsi uporabniki plačevali vode, ki so jo uporabljali, je država za nazaj uvedla nadomestila za rabo vode, ki so precej nižja od koncesij, in zato so zdaj nekateri uporabniki upravičeni do povračil.
Toda na drugi strani so predvsem številni lastniki toplic in zdravilišč proti višini teh koncesnin protestirali, ker naj bi novi stroški pomenili nevzdržno obremenitev za njihov poslovni model, to pa bi konec koncev – tako gre njihov argument – gospodarsko škodovalo tudi lokalni skupnosti, v kateri delujejo. Tudi tovrstni pritiski so po mnenju Lidije Globevnik lahko oblika tihe privatizacije.
Poceni in kakovostna voda je mamljiva dobrina
Voda v Sloveniji je razmeroma poceni. Osnova za letošnje leto za rabo vode za oskrbo s pitno vodo je dobrih 6 stotinov na kubični meter, za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč pa devet stotinov na kubični meter, višina koncesije za tisoč litrov ustekleničene podzemne vode pa za letošnje leto znaša 1,91 evra, to je 6 stotinov manj kot lani.
Država pričakuje, da se bo letos iz koncesnin za potrebe kopališč, ogrevanje in podobno natekel slab poldrugi milijon evrov, proizvajalci pijač pa bodo plačali dobrih 330 tisoč evrov.
Glede na razmeroma ugodne cene naših vodnih virov ni povsem brez podlage domneva, da so podjetja za proizvodno pijač za tuje korporacije zanimiva tudi zaradi dostopa do vodnih virov, ki jim ga omogočajo koncesijske pogodbe.
Voda je prišla v ospredje pozornosti evropske javnosti leta 2013, ko je evropska komisija predlagala direktivo o koncesijah za storitve, ki bi med drugim omogočala tudi privatizacijo evropskih vodnih virov. Svoje nestrinjanje so Evropejci zelo jasno izrazili s peticijo Pravica do vode, ki je zbrala nekaj manj kot milijon 900 tisoč podpisov ter tako postala prva evropska državljanska pobuda, ki je zbrala dovolj (torej več kot milijon) podpisov, tako da jo je evropska komisija morala upoštevati. Vodne vire so tedaj iz direktive o storitvah umaknili, težave pa se s tem niso končale. Evropska komisija namreč ostaja gluha za pozive evropskih državljanov, ki so omenjeno peticijo podpisali, da se pravno bolje zaščiti pravica do vode in komunalnih storitev in da se voda in storitve zagotavljanja preskrbe z vodo ne prepustijo pravilom trga in liberalizaciji.
K boljši zaščiti vodnih virov je komisijo pozval tudi evropski parlament v resoluciji o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“, ki jo je izglasoval septembra lani. Toda šlo je precej za las. Za resolucijo je namreč glasovalo le 50, 4 odstotka evropskih poslancev, proti jih je bilo 13, 3 odstotka, vzdržalo pa se jih je kar 36,3 odstotka.
Izmed naših poslancev so za resolucijo glasovali Igor Šoltes, Ivo Vajgel in Franc Bogovič, vzdržali so se Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin in Alojz Peterle, Tanja Fajon pa zaradi odsotnosti ni glasovala. Med razlogi, zakaj so se pri glasovanju o tako pomembni stvari vzdržali, sta tako Romana Tomc in Alojz Peterle, ki sta se na naša vprašanja odzvala, pojasnila, da se nista strinjala z vsemi točkami te resolucije, ki jo je pripravila druga politična skupina. Evropska ljudska stranka je zato evropskemu parlamentu predlagala svojo resolucijo, ki pa ni dobila zadostne podpore.
Katere so bile torej konkretne točke tega razlikovanja?
»Nisem delil stališča, ki spodbuja predvsem neprofitno sodelovanje med vodnimi gospodarstvi in poziva k trajni izključitvi komunalnih storitev iz pravil o notranjem trgu ter trgovinskih sporazumov, k uveljavljanju progresivnih cen in tako naprej.«
Tako našteva sporna mesta evropski poslanec Alojz Peterle, ki še izpostavlja, da je koncesije enačiti s privatizacijo.
Načeloma zakonodaja v Evropski uniji varuje vodne vire kot javno dobro in tudi dostop do njih. Težave v praksi se pojavljajo, kadar konkretne pogodbe in njihovo izvajanje niso pod primernim drobnogledom. Pri tem seveda ni nezanemarljivo, da posamezna lokalna skupnost, ki je pogosto že tako v primežu varčevalnih ukrepov in pogosto tudi obremenjena z dolgom, ni vedno v najboljši poziciji, če se recimo pogaja s finančno močnim koncesionarjem. Čeprav zakonske varovalke obstajajo, je pri koncesionarjih zahteva po dobičku vedno navzoča.
Toda ne glede na različne poglede, kako je najbolje konkretno zavarovati vodo kot javno dobro, obstaja zelo širok konsenz, da je vpis pravice do vode v slovensko ustavo vendarle potreben. Koliko pozornosti bodo naši poslanci v resnici namenili trdnejši zaščiti vodnih virov, bo tako kar kmalu jasno. Pokazalo se bo tudi, ali so v ta namen pripravljeni najti skupni jezik. Če naj se ustava res spremeni, bo namreč treba v parlamentu zagotoviti dvetretjinsko večino. Toda ne glede na različne poglede, ki bodo gotovo prišli na dan, bo vendarle treba imeti pred očmi, da bo potreba po vodi v prihodnosti hitro naraščala in da varstvo, ki danes morda še zadošča, v prihodnje ne bo več.
Če se bodo napovedi Svetovne banke, da bo čez desetletje že četrtini prebivalcev sveta primanjkovalo vode, uresničile, smo lahko prepričani, da ne pritisk na svetovne vodne vire ne pritisk migracijskih tokov v prihodnje ne bo popustil. O tem, kako se bomo spoprijeli s temi ključnimi izzivi za celotno človeštvo, pa se odločamo že danes.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Voda vse bolj postaja ključna dobrina 21. stoletja. V svetovnem merilu se njena poraba skokovito povečuje. V zadnjih sto letih se je po podatkih Agencije za okolje poraba vode povečala za šestkrat, toda sedanji trend izkoriščanja vodnih virov ter vzporednega slabšanja kakovosti vode zaradi onesnaževanja in pretirane rabe, pa tudi dodatnega pritiska na vodne vire zaradi podnebnih sprememb napoveduje še dosti bolj skrb vzbujajočo prihodnost. Po ocenah Svetovne banke bo leta 2030, torej le čez slabih 15 let, na svetu primanjkovalo že štirideset odstotkov vode, ki bi bila ob sedanjih načinih ravnanja z vodo in njene uporabe potrebna. Danes se z vsaj občasnim pomanjkanjem vode srečuje že milijarda ljudi, čez samo 10 let pa bo po napovedih Svetovne banke že 1,8 milijarde ljudi živelo na območjih, kjer bo vode resno primanjkovalo. Gotovo bo voda oziroma dostop do vodnih virov pomembno usmerjal tako svetovno politiko kot vojaške spopade tega stoletja.
Če se iz globalne perspektive preusmerimo domov, lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji z zalogami vode veliko srečo. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je denimo leta 2013 prišlo na prebivalca dva tisoč 500 kubičnih metrov razpoložljive podzemne, torej kakovostne pitne vode. 3,6 odstotka teh količin smo v istem letu iz vodonosnikov načrpali za oskrbo s pitno vodo, proizvodnjo pijač, za potrebe toplic in zdravilišč in podobno. Po ocenah Agencije je količinsko stanje naših podzemnih voda načeloma ugodno, le v Murski kotlini se raven podtalnice postopno znižuje.
Slovenija je brez dvoma z vodo bogata dežela. Ta izjemna strateška prednost pa ne pomeni, da nam bo voda samoumevno vedno na razpolago. Voda pač postaja vse bolj zaželeno blago.
»Zaradi količin vode, ki jih imamo, smo brez dvoma zanimivi za številne mednarodne korporacije in nam, po mojem mnenju, preti nevarnost,« opozarja predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik.
Februarja je po spletu zaokrožila peticija, s katero podpisniki pozivajo k vpisu pravice do vode v ustavo. V le mesecu dni je zbrala več kot 44 000 podpisov. To priča o tem, da je zaščita vode in pravice dostopa do vode tema, ki je zelo pomembna širokemu krogu ljudi, ki menijo, da si to področje zasluži trdnejšo pravno zaščito. Strokovnjaki se sicer strinjajo, da je sedanja zakonska zaščita načeloma dobra, ni pa brez pomanjkljivosti. Predvsem pa je za spremembo zakona potrebna le polovica poslancev. Študija Pravne fakultete z naslovom Odgovornost države zagotavljati dostop do pitne vode pa poleg tega ugotavlja, da pravico do vode, ki je po zakonu javno dobro, vsebinsko urejajo podzakonski akti, to pa je celo v nasprotju z ustavo. Krovni zakon je v marsikaterem pogledu preohlapen in vsebina konkretnih koncesijskih in podobnih pogodb je lahko kaj hitro v nasprotju z načelno zaščito pravice do vode, če nismo pozorni.
Čeprav o privatizaciji vodnih virov v resnici (še) ne moremo govoriti, pa recimo Lidija Globevnik opozarja, da je kljub zakonski zaščiti vsebina koncesijskih pogodb vseeno lahko problematična in kaže elemente tihe privatizacije vodnih virov.
Plačevanje koncesnin za vodo v Sloveniji je sploh posebno poglavje, saj smo jih sistematično začeli pobirati šele z letošnjim letom. V preteklosti so se namreč številne družbe, čeprav so vodo rabile za svojo komercialno dejavnost, temu strošku uspešno izognile. Zato bomo paradoksalno denar celo vračali. Pivovarni Laško bomo tako vrnili 80 tisoč evrov preveč plačanega nadomestila za vode za obdobje od 2005 do 2013, Radenski pa – za isto obdobje – celo 170 tisoč evrov. Ker pač niso vsi uporabniki plačevali vode, ki so jo uporabljali, je država za nazaj uvedla nadomestila za rabo vode, ki so precej nižja od koncesij, in zato so zdaj nekateri uporabniki upravičeni do povračil.
Toda na drugi strani so predvsem številni lastniki toplic in zdravilišč proti višini teh koncesnin protestirali, ker naj bi novi stroški pomenili nevzdržno obremenitev za njihov poslovni model, to pa bi konec koncev – tako gre njihov argument – gospodarsko škodovalo tudi lokalni skupnosti, v kateri delujejo. Tudi tovrstni pritiski so po mnenju Lidije Globevnik lahko oblika tihe privatizacije.
Poceni in kakovostna voda je mamljiva dobrina
Voda v Sloveniji je razmeroma poceni. Osnova za letošnje leto za rabo vode za oskrbo s pitno vodo je dobrih 6 stotinov na kubični meter, za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč pa devet stotinov na kubični meter, višina koncesije za tisoč litrov ustekleničene podzemne vode pa za letošnje leto znaša 1,91 evra, to je 6 stotinov manj kot lani.
Država pričakuje, da se bo letos iz koncesnin za potrebe kopališč, ogrevanje in podobno natekel slab poldrugi milijon evrov, proizvajalci pijač pa bodo plačali dobrih 330 tisoč evrov.
Glede na razmeroma ugodne cene naših vodnih virov ni povsem brez podlage domneva, da so podjetja za proizvodno pijač za tuje korporacije zanimiva tudi zaradi dostopa do vodnih virov, ki jim ga omogočajo koncesijske pogodbe.
Voda je prišla v ospredje pozornosti evropske javnosti leta 2013, ko je evropska komisija predlagala direktivo o koncesijah za storitve, ki bi med drugim omogočala tudi privatizacijo evropskih vodnih virov. Svoje nestrinjanje so Evropejci zelo jasno izrazili s peticijo Pravica do vode, ki je zbrala nekaj manj kot milijon 900 tisoč podpisov ter tako postala prva evropska državljanska pobuda, ki je zbrala dovolj (torej več kot milijon) podpisov, tako da jo je evropska komisija morala upoštevati. Vodne vire so tedaj iz direktive o storitvah umaknili, težave pa se s tem niso končale. Evropska komisija namreč ostaja gluha za pozive evropskih državljanov, ki so omenjeno peticijo podpisali, da se pravno bolje zaščiti pravica do vode in komunalnih storitev in da se voda in storitve zagotavljanja preskrbe z vodo ne prepustijo pravilom trga in liberalizaciji.
K boljši zaščiti vodnih virov je komisijo pozval tudi evropski parlament v resoluciji o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“, ki jo je izglasoval septembra lani. Toda šlo je precej za las. Za resolucijo je namreč glasovalo le 50, 4 odstotka evropskih poslancev, proti jih je bilo 13, 3 odstotka, vzdržalo pa se jih je kar 36,3 odstotka.
Izmed naših poslancev so za resolucijo glasovali Igor Šoltes, Ivo Vajgel in Franc Bogovič, vzdržali so se Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin in Alojz Peterle, Tanja Fajon pa zaradi odsotnosti ni glasovala. Med razlogi, zakaj so se pri glasovanju o tako pomembni stvari vzdržali, sta tako Romana Tomc in Alojz Peterle, ki sta se na naša vprašanja odzvala, pojasnila, da se nista strinjala z vsemi točkami te resolucije, ki jo je pripravila druga politična skupina. Evropska ljudska stranka je zato evropskemu parlamentu predlagala svojo resolucijo, ki pa ni dobila zadostne podpore.
Katere so bile torej konkretne točke tega razlikovanja?
»Nisem delil stališča, ki spodbuja predvsem neprofitno sodelovanje med vodnimi gospodarstvi in poziva k trajni izključitvi komunalnih storitev iz pravil o notranjem trgu ter trgovinskih sporazumov, k uveljavljanju progresivnih cen in tako naprej.«
Tako našteva sporna mesta evropski poslanec Alojz Peterle, ki še izpostavlja, da je koncesije enačiti s privatizacijo.
Načeloma zakonodaja v Evropski uniji varuje vodne vire kot javno dobro in tudi dostop do njih. Težave v praksi se pojavljajo, kadar konkretne pogodbe in njihovo izvajanje niso pod primernim drobnogledom. Pri tem seveda ni nezanemarljivo, da posamezna lokalna skupnost, ki je pogosto že tako v primežu varčevalnih ukrepov in pogosto tudi obremenjena z dolgom, ni vedno v najboljši poziciji, če se recimo pogaja s finančno močnim koncesionarjem. Čeprav zakonske varovalke obstajajo, je pri koncesionarjih zahteva po dobičku vedno navzoča.
Toda ne glede na različne poglede, kako je najbolje konkretno zavarovati vodo kot javno dobro, obstaja zelo širok konsenz, da je vpis pravice do vode v slovensko ustavo vendarle potreben. Koliko pozornosti bodo naši poslanci v resnici namenili trdnejši zaščiti vodnih virov, bo tako kar kmalu jasno. Pokazalo se bo tudi, ali so v ta namen pripravljeni najti skupni jezik. Če naj se ustava res spremeni, bo namreč treba v parlamentu zagotoviti dvetretjinsko večino. Toda ne glede na različne poglede, ki bodo gotovo prišli na dan, bo vendarle treba imeti pred očmi, da bo potreba po vodi v prihodnosti hitro naraščala in da varstvo, ki danes morda še zadošča, v prihodnje ne bo več.
Če se bodo napovedi Svetovne banke, da bo čez desetletje že četrtini prebivalcev sveta primanjkovalo vode, uresničile, smo lahko prepričani, da ne pritisk na svetovne vodne vire ne pritisk migracijskih tokov v prihodnje ne bo popustil. O tem, kako se bomo spoprijeli s temi ključnimi izzivi za celotno človeštvo, pa se odločamo že danes.
Čeprav je razkritih le 10 odstotkov spolnih zlorab, so raziskave dale strašljive podatke: na svetu je spolno zlorabljena vsaka 4 deklica in vsak 6 deček. Spolnim zlorabam otrok v realnem fizičnem prostoru pa so se s pojavom interneta in moderne tehnologije pridružile tudi druge oblike: izdelava, objava in posredovanje intimnih fotografij, izsiljevanje, navezovanje stikov z otroki prek družabnih omrežij … Kako splet spreminja problematiko spolnih zlorab otrok, zakaj so te še vedno skriti zločin? Kako ga preganjamo in kako dobro ali slabo poskrbimo za otroke žrtve spolnih dejanj? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom. Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: OmarMedinaFiklms (Pixabay)
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov. Pravzaprav se je v preteklosti vložilo že veliko energije za njegovo reševanje in omejevanje. Mnogo manj svetlobe gre zdaj neposredno v nebo, obcestne svetilke so danes dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se morda paradoksalno problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar deloma nedvomno pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor v najrazličnejše aplikacije. Toda po drugi strani je lahko njihov svetlobni spekter za živa bitja precej problematičen. Obenem se v v zadnjih letih javna razsvetljava vse hitreje širi tudi ven iz naselij. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes razsvetljen. Kot bi nas varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Če upoštevamo hitro upadanje števila žuželk, ptic in na sploh naglo zmanjševanje biotske pestrosti, ki smo mu danes priča, je močna nočna svetloba dodatni dejavnik, ki spodjeda naravno odpornost ekosistemov. A konec koncev umetna svetloba škoduje tudi nam, ki vendarle imamo – za razliko od živali – nekaj možnosti izbire, pa se vendarle težko umaknemo soju najrazličnejših zaslonov. Nekatere problematične vidike svetlobnega onesnaženja so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Damjana Rozman z ljubljanske medicinske fakultete, biologa dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja in dr. Klemen Koselj z Inštituta Max-Planck za Ornitologijo, dr. Marko Debeljak z Inštituta Jožef Stefan in Aleš Šubic.
Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)
Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.
Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.
Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay
Neveljaven email naslov