Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Voda vse bolj postaja ključna dobrina 21. stoletja. V svetovnem merilu se njena poraba skokovito povečuje. V zadnjih sto letih se je po podatkih Agencije za okolje poraba vode povečala za šestkrat, toda sedanji trend izkoriščanja vodnih virov ter vzporednega slabšanja kakovosti vode zaradi onesnaževanja in pretirane rabe, pa tudi dodatnega pritiska na vodne vire zaradi podnebnih sprememb napoveduje še dosti bolj skrb vzbujajočo prihodnost. Po ocenah Svetovne banke bo leta 2030, torej le čez slabih 15 let, na svetu primanjkovalo že štirideset odstotkov vode, ki bi bila ob sedanjih načinih ravnanja z vodo in njene uporabe potrebna. Danes se z vsaj občasnim pomanjkanjem vode srečuje že milijarda ljudi, čez samo 10 let pa bo po napovedih Svetovne banke že 1,8 milijarde ljudi živelo na območjih, kjer bo vode resno primanjkovalo. Gotovo bo voda oziroma dostop do vodnih virov pomembno usmerjal tako svetovno politiko kot vojaške spopade tega stoletja.
Če se iz globalne perspektive preusmerimo domov, lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji z zalogami vode veliko srečo. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je denimo leta 2013 prišlo na prebivalca dva tisoč 500 kubičnih metrov razpoložljive podzemne, torej kakovostne pitne vode. 3,6 odstotka teh količin smo v istem letu iz vodonosnikov načrpali za oskrbo s pitno vodo, proizvodnjo pijač, za potrebe toplic in zdravilišč in podobno. Po ocenah Agencije je količinsko stanje naših podzemnih voda načeloma ugodno, le v Murski kotlini se raven podtalnice postopno znižuje.
Slovenija je brez dvoma z vodo bogata dežela. Ta izjemna strateška prednost pa ne pomeni, da nam bo voda samoumevno vedno na razpolago. Voda pač postaja vse bolj zaželeno blago.
»Zaradi količin vode, ki jih imamo, smo brez dvoma zanimivi za številne mednarodne korporacije in nam, po mojem mnenju, preti nevarnost,« opozarja predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik.
Februarja je po spletu zaokrožila peticija, s katero podpisniki pozivajo k vpisu pravice do vode v ustavo. V le mesecu dni je zbrala več kot 44 000 podpisov. To priča o tem, da je zaščita vode in pravice dostopa do vode tema, ki je zelo pomembna širokemu krogu ljudi, ki menijo, da si to področje zasluži trdnejšo pravno zaščito. Strokovnjaki se sicer strinjajo, da je sedanja zakonska zaščita načeloma dobra, ni pa brez pomanjkljivosti. Predvsem pa je za spremembo zakona potrebna le polovica poslancev. Študija Pravne fakultete z naslovom Odgovornost države zagotavljati dostop do pitne vode pa poleg tega ugotavlja, da pravico do vode, ki je po zakonu javno dobro, vsebinsko urejajo podzakonski akti, to pa je celo v nasprotju z ustavo. Krovni zakon je v marsikaterem pogledu preohlapen in vsebina konkretnih koncesijskih in podobnih pogodb je lahko kaj hitro v nasprotju z načelno zaščito pravice do vode, če nismo pozorni.
Čeprav o privatizaciji vodnih virov v resnici (še) ne moremo govoriti, pa recimo Lidija Globevnik opozarja, da je kljub zakonski zaščiti vsebina koncesijskih pogodb vseeno lahko problematična in kaže elemente tihe privatizacije vodnih virov.
Plačevanje koncesnin za vodo v Sloveniji je sploh posebno poglavje, saj smo jih sistematično začeli pobirati šele z letošnjim letom. V preteklosti so se namreč številne družbe, čeprav so vodo rabile za svojo komercialno dejavnost, temu strošku uspešno izognile. Zato bomo paradoksalno denar celo vračali. Pivovarni Laško bomo tako vrnili 80 tisoč evrov preveč plačanega nadomestila za vode za obdobje od 2005 do 2013, Radenski pa – za isto obdobje – celo 170 tisoč evrov. Ker pač niso vsi uporabniki plačevali vode, ki so jo uporabljali, je država za nazaj uvedla nadomestila za rabo vode, ki so precej nižja od koncesij, in zato so zdaj nekateri uporabniki upravičeni do povračil.
Toda na drugi strani so predvsem številni lastniki toplic in zdravilišč proti višini teh koncesnin protestirali, ker naj bi novi stroški pomenili nevzdržno obremenitev za njihov poslovni model, to pa bi konec koncev – tako gre njihov argument – gospodarsko škodovalo tudi lokalni skupnosti, v kateri delujejo. Tudi tovrstni pritiski so po mnenju Lidije Globevnik lahko oblika tihe privatizacije.
Poceni in kakovostna voda je mamljiva dobrina
Voda v Sloveniji je razmeroma poceni. Osnova za letošnje leto za rabo vode za oskrbo s pitno vodo je dobrih 6 stotinov na kubični meter, za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč pa devet stotinov na kubični meter, višina koncesije za tisoč litrov ustekleničene podzemne vode pa za letošnje leto znaša 1,91 evra, to je 6 stotinov manj kot lani.
Država pričakuje, da se bo letos iz koncesnin za potrebe kopališč, ogrevanje in podobno natekel slab poldrugi milijon evrov, proizvajalci pijač pa bodo plačali dobrih 330 tisoč evrov.
Glede na razmeroma ugodne cene naših vodnih virov ni povsem brez podlage domneva, da so podjetja za proizvodno pijač za tuje korporacije zanimiva tudi zaradi dostopa do vodnih virov, ki jim ga omogočajo koncesijske pogodbe.
Voda je prišla v ospredje pozornosti evropske javnosti leta 2013, ko je evropska komisija predlagala direktivo o koncesijah za storitve, ki bi med drugim omogočala tudi privatizacijo evropskih vodnih virov. Svoje nestrinjanje so Evropejci zelo jasno izrazili s peticijo Pravica do vode, ki je zbrala nekaj manj kot milijon 900 tisoč podpisov ter tako postala prva evropska državljanska pobuda, ki je zbrala dovolj (torej več kot milijon) podpisov, tako da jo je evropska komisija morala upoštevati. Vodne vire so tedaj iz direktive o storitvah umaknili, težave pa se s tem niso končale. Evropska komisija namreč ostaja gluha za pozive evropskih državljanov, ki so omenjeno peticijo podpisali, da se pravno bolje zaščiti pravica do vode in komunalnih storitev in da se voda in storitve zagotavljanja preskrbe z vodo ne prepustijo pravilom trga in liberalizaciji.
K boljši zaščiti vodnih virov je komisijo pozval tudi evropski parlament v resoluciji o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“, ki jo je izglasoval septembra lani. Toda šlo je precej za las. Za resolucijo je namreč glasovalo le 50, 4 odstotka evropskih poslancev, proti jih je bilo 13, 3 odstotka, vzdržalo pa se jih je kar 36,3 odstotka.
Izmed naših poslancev so za resolucijo glasovali Igor Šoltes, Ivo Vajgel in Franc Bogovič, vzdržali so se Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin in Alojz Peterle, Tanja Fajon pa zaradi odsotnosti ni glasovala. Med razlogi, zakaj so se pri glasovanju o tako pomembni stvari vzdržali, sta tako Romana Tomc in Alojz Peterle, ki sta se na naša vprašanja odzvala, pojasnila, da se nista strinjala z vsemi točkami te resolucije, ki jo je pripravila druga politična skupina. Evropska ljudska stranka je zato evropskemu parlamentu predlagala svojo resolucijo, ki pa ni dobila zadostne podpore.
Katere so bile torej konkretne točke tega razlikovanja?
»Nisem delil stališča, ki spodbuja predvsem neprofitno sodelovanje med vodnimi gospodarstvi in poziva k trajni izključitvi komunalnih storitev iz pravil o notranjem trgu ter trgovinskih sporazumov, k uveljavljanju progresivnih cen in tako naprej.«
Tako našteva sporna mesta evropski poslanec Alojz Peterle, ki še izpostavlja, da je koncesije enačiti s privatizacijo.
Načeloma zakonodaja v Evropski uniji varuje vodne vire kot javno dobro in tudi dostop do njih. Težave v praksi se pojavljajo, kadar konkretne pogodbe in njihovo izvajanje niso pod primernim drobnogledom. Pri tem seveda ni nezanemarljivo, da posamezna lokalna skupnost, ki je pogosto že tako v primežu varčevalnih ukrepov in pogosto tudi obremenjena z dolgom, ni vedno v najboljši poziciji, če se recimo pogaja s finančno močnim koncesionarjem. Čeprav zakonske varovalke obstajajo, je pri koncesionarjih zahteva po dobičku vedno navzoča.
Toda ne glede na različne poglede, kako je najbolje konkretno zavarovati vodo kot javno dobro, obstaja zelo širok konsenz, da je vpis pravice do vode v slovensko ustavo vendarle potreben. Koliko pozornosti bodo naši poslanci v resnici namenili trdnejši zaščiti vodnih virov, bo tako kar kmalu jasno. Pokazalo se bo tudi, ali so v ta namen pripravljeni najti skupni jezik. Če naj se ustava res spremeni, bo namreč treba v parlamentu zagotoviti dvetretjinsko večino. Toda ne glede na različne poglede, ki bodo gotovo prišli na dan, bo vendarle treba imeti pred očmi, da bo potreba po vodi v prihodnosti hitro naraščala in da varstvo, ki danes morda še zadošča, v prihodnje ne bo več.
Če se bodo napovedi Svetovne banke, da bo čez desetletje že četrtini prebivalcev sveta primanjkovalo vode, uresničile, smo lahko prepričani, da ne pritisk na svetovne vodne vire ne pritisk migracijskih tokov v prihodnje ne bo popustil. O tem, kako se bomo spoprijeli s temi ključnimi izzivi za celotno človeštvo, pa se odločamo že danes.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Voda vse bolj postaja ključna dobrina 21. stoletja. V svetovnem merilu se njena poraba skokovito povečuje. V zadnjih sto letih se je po podatkih Agencije za okolje poraba vode povečala za šestkrat, toda sedanji trend izkoriščanja vodnih virov ter vzporednega slabšanja kakovosti vode zaradi onesnaževanja in pretirane rabe, pa tudi dodatnega pritiska na vodne vire zaradi podnebnih sprememb napoveduje še dosti bolj skrb vzbujajočo prihodnost. Po ocenah Svetovne banke bo leta 2030, torej le čez slabih 15 let, na svetu primanjkovalo že štirideset odstotkov vode, ki bi bila ob sedanjih načinih ravnanja z vodo in njene uporabe potrebna. Danes se z vsaj občasnim pomanjkanjem vode srečuje že milijarda ljudi, čez samo 10 let pa bo po napovedih Svetovne banke že 1,8 milijarde ljudi živelo na območjih, kjer bo vode resno primanjkovalo. Gotovo bo voda oziroma dostop do vodnih virov pomembno usmerjal tako svetovno politiko kot vojaške spopade tega stoletja.
Če se iz globalne perspektive preusmerimo domov, lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji z zalogami vode veliko srečo. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je denimo leta 2013 prišlo na prebivalca dva tisoč 500 kubičnih metrov razpoložljive podzemne, torej kakovostne pitne vode. 3,6 odstotka teh količin smo v istem letu iz vodonosnikov načrpali za oskrbo s pitno vodo, proizvodnjo pijač, za potrebe toplic in zdravilišč in podobno. Po ocenah Agencije je količinsko stanje naših podzemnih voda načeloma ugodno, le v Murski kotlini se raven podtalnice postopno znižuje.
Slovenija je brez dvoma z vodo bogata dežela. Ta izjemna strateška prednost pa ne pomeni, da nam bo voda samoumevno vedno na razpolago. Voda pač postaja vse bolj zaželeno blago.
»Zaradi količin vode, ki jih imamo, smo brez dvoma zanimivi za številne mednarodne korporacije in nam, po mojem mnenju, preti nevarnost,« opozarja predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik.
Februarja je po spletu zaokrožila peticija, s katero podpisniki pozivajo k vpisu pravice do vode v ustavo. V le mesecu dni je zbrala več kot 44 000 podpisov. To priča o tem, da je zaščita vode in pravice dostopa do vode tema, ki je zelo pomembna širokemu krogu ljudi, ki menijo, da si to področje zasluži trdnejšo pravno zaščito. Strokovnjaki se sicer strinjajo, da je sedanja zakonska zaščita načeloma dobra, ni pa brez pomanjkljivosti. Predvsem pa je za spremembo zakona potrebna le polovica poslancev. Študija Pravne fakultete z naslovom Odgovornost države zagotavljati dostop do pitne vode pa poleg tega ugotavlja, da pravico do vode, ki je po zakonu javno dobro, vsebinsko urejajo podzakonski akti, to pa je celo v nasprotju z ustavo. Krovni zakon je v marsikaterem pogledu preohlapen in vsebina konkretnih koncesijskih in podobnih pogodb je lahko kaj hitro v nasprotju z načelno zaščito pravice do vode, če nismo pozorni.
Čeprav o privatizaciji vodnih virov v resnici (še) ne moremo govoriti, pa recimo Lidija Globevnik opozarja, da je kljub zakonski zaščiti vsebina koncesijskih pogodb vseeno lahko problematična in kaže elemente tihe privatizacije vodnih virov.
Plačevanje koncesnin za vodo v Sloveniji je sploh posebno poglavje, saj smo jih sistematično začeli pobirati šele z letošnjim letom. V preteklosti so se namreč številne družbe, čeprav so vodo rabile za svojo komercialno dejavnost, temu strošku uspešno izognile. Zato bomo paradoksalno denar celo vračali. Pivovarni Laško bomo tako vrnili 80 tisoč evrov preveč plačanega nadomestila za vode za obdobje od 2005 do 2013, Radenski pa – za isto obdobje – celo 170 tisoč evrov. Ker pač niso vsi uporabniki plačevali vode, ki so jo uporabljali, je država za nazaj uvedla nadomestila za rabo vode, ki so precej nižja od koncesij, in zato so zdaj nekateri uporabniki upravičeni do povračil.
Toda na drugi strani so predvsem številni lastniki toplic in zdravilišč proti višini teh koncesnin protestirali, ker naj bi novi stroški pomenili nevzdržno obremenitev za njihov poslovni model, to pa bi konec koncev – tako gre njihov argument – gospodarsko škodovalo tudi lokalni skupnosti, v kateri delujejo. Tudi tovrstni pritiski so po mnenju Lidije Globevnik lahko oblika tihe privatizacije.
Poceni in kakovostna voda je mamljiva dobrina
Voda v Sloveniji je razmeroma poceni. Osnova za letošnje leto za rabo vode za oskrbo s pitno vodo je dobrih 6 stotinov na kubični meter, za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč pa devet stotinov na kubični meter, višina koncesije za tisoč litrov ustekleničene podzemne vode pa za letošnje leto znaša 1,91 evra, to je 6 stotinov manj kot lani.
Država pričakuje, da se bo letos iz koncesnin za potrebe kopališč, ogrevanje in podobno natekel slab poldrugi milijon evrov, proizvajalci pijač pa bodo plačali dobrih 330 tisoč evrov.
Glede na razmeroma ugodne cene naših vodnih virov ni povsem brez podlage domneva, da so podjetja za proizvodno pijač za tuje korporacije zanimiva tudi zaradi dostopa do vodnih virov, ki jim ga omogočajo koncesijske pogodbe.
Voda je prišla v ospredje pozornosti evropske javnosti leta 2013, ko je evropska komisija predlagala direktivo o koncesijah za storitve, ki bi med drugim omogočala tudi privatizacijo evropskih vodnih virov. Svoje nestrinjanje so Evropejci zelo jasno izrazili s peticijo Pravica do vode, ki je zbrala nekaj manj kot milijon 900 tisoč podpisov ter tako postala prva evropska državljanska pobuda, ki je zbrala dovolj (torej več kot milijon) podpisov, tako da jo je evropska komisija morala upoštevati. Vodne vire so tedaj iz direktive o storitvah umaknili, težave pa se s tem niso končale. Evropska komisija namreč ostaja gluha za pozive evropskih državljanov, ki so omenjeno peticijo podpisali, da se pravno bolje zaščiti pravica do vode in komunalnih storitev in da se voda in storitve zagotavljanja preskrbe z vodo ne prepustijo pravilom trga in liberalizaciji.
K boljši zaščiti vodnih virov je komisijo pozval tudi evropski parlament v resoluciji o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“, ki jo je izglasoval septembra lani. Toda šlo je precej za las. Za resolucijo je namreč glasovalo le 50, 4 odstotka evropskih poslancev, proti jih je bilo 13, 3 odstotka, vzdržalo pa se jih je kar 36,3 odstotka.
Izmed naših poslancev so za resolucijo glasovali Igor Šoltes, Ivo Vajgel in Franc Bogovič, vzdržali so se Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin in Alojz Peterle, Tanja Fajon pa zaradi odsotnosti ni glasovala. Med razlogi, zakaj so se pri glasovanju o tako pomembni stvari vzdržali, sta tako Romana Tomc in Alojz Peterle, ki sta se na naša vprašanja odzvala, pojasnila, da se nista strinjala z vsemi točkami te resolucije, ki jo je pripravila druga politična skupina. Evropska ljudska stranka je zato evropskemu parlamentu predlagala svojo resolucijo, ki pa ni dobila zadostne podpore.
Katere so bile torej konkretne točke tega razlikovanja?
»Nisem delil stališča, ki spodbuja predvsem neprofitno sodelovanje med vodnimi gospodarstvi in poziva k trajni izključitvi komunalnih storitev iz pravil o notranjem trgu ter trgovinskih sporazumov, k uveljavljanju progresivnih cen in tako naprej.«
Tako našteva sporna mesta evropski poslanec Alojz Peterle, ki še izpostavlja, da je koncesije enačiti s privatizacijo.
Načeloma zakonodaja v Evropski uniji varuje vodne vire kot javno dobro in tudi dostop do njih. Težave v praksi se pojavljajo, kadar konkretne pogodbe in njihovo izvajanje niso pod primernim drobnogledom. Pri tem seveda ni nezanemarljivo, da posamezna lokalna skupnost, ki je pogosto že tako v primežu varčevalnih ukrepov in pogosto tudi obremenjena z dolgom, ni vedno v najboljši poziciji, če se recimo pogaja s finančno močnim koncesionarjem. Čeprav zakonske varovalke obstajajo, je pri koncesionarjih zahteva po dobičku vedno navzoča.
Toda ne glede na različne poglede, kako je najbolje konkretno zavarovati vodo kot javno dobro, obstaja zelo širok konsenz, da je vpis pravice do vode v slovensko ustavo vendarle potreben. Koliko pozornosti bodo naši poslanci v resnici namenili trdnejši zaščiti vodnih virov, bo tako kar kmalu jasno. Pokazalo se bo tudi, ali so v ta namen pripravljeni najti skupni jezik. Če naj se ustava res spremeni, bo namreč treba v parlamentu zagotoviti dvetretjinsko večino. Toda ne glede na različne poglede, ki bodo gotovo prišli na dan, bo vendarle treba imeti pred očmi, da bo potreba po vodi v prihodnosti hitro naraščala in da varstvo, ki danes morda še zadošča, v prihodnje ne bo več.
Če se bodo napovedi Svetovne banke, da bo čez desetletje že četrtini prebivalcev sveta primanjkovalo vode, uresničile, smo lahko prepričani, da ne pritisk na svetovne vodne vire ne pritisk migracijskih tokov v prihodnje ne bo popustil. O tem, kako se bomo spoprijeli s temi ključnimi izzivi za celotno človeštvo, pa se odločamo že danes.
Računalniška obdelava podatkov danes omogoča marsikaj, kar je bilo še pred nekaj leti nemogoče ali je vsaj potekalo čisto prepočasi. Namesto procesorjev v napravah, ki jih imamo doma ali v žepu, vse večji del dela danes opravijo superračunalniški centri prek t.i. storitev v oblaku. Nič kaj presenetljivo ni, da se zaradi novih možnosti transformira tudi delo v znanosti. Konec koncev so bile prav potrebe znanstvenikov po obdelavi nepreglednih množic podatkov, ki so jih zbirali v eksperimentih, tiste, ki so razvoj teh tehnologij sploh spodbudile. Danes ima tako večina raziskovalnih institucij, ki morajo pri svojem delu nujno obdelati ogromne količine razno raznih podatkov, svoje lastne superračunalniške centre. Naslednjo stopnjo predstavlja povezovanje teh centrov. Tudi v Sloveniji imamo takšno omrežje. Slovensko nacionalno superračunalniško omrežje Sling tako omogoča boljšo izkoriščenost obstoječih kapacitet, odpira dostop do teh zmogljivosti raziskovalcem, ki na matičnih ustanovah takih možnosti nimajo, ter spodbuja večje sodelovanje med raziskovalci. Foto: Superračunalniška gruča na Arnesu/ Nina Slaček
V človeškem telesu so celice, ki s svojimi lastnostmi vedno znova osupnejo in navdušijo strokovnjake. Gre za matične celice. Njihova največja moč je v sposobnosti, da se lahko razvijejo v katerekoli druge celice. Z matičnimi celicami že zdravimo srčno popuščanje, nekatera rakava obolenja in bolezni sklepov. Vedno bolj se uveljavljajo v regenerativni in športni medicini; zdravniki z njimi pomagajo tako starejšim kot tudi mlajšim pacientom. Število poročil o uspešnem zdravljenju z matičnimi celicami se povečuje tako rekoč iz dneva v dan. Prav v Sloveniji pa smo po uporabi matičnih celic v klinični praksi v samem evropskem in svetovnem vrhu. Raziskovalci so na sledi odkritjem, ki bodo vodila v razvoj terapij za zdravljenje najtežjih obolenj. Ali bomo znali izkoristiti ponujene možnosti? O velikem potencialu matičnih celic in o vznemirljivih novih spoznanjih smo za oddajo Intelekta govorili z nekaterimi vrhunskimi slovenskimi strokovnjaki: prof. dr. Tamaro Lah Turnšek (NIB), asist. dr. Janjo Zupan (Fakulteta za farmacijo), prof. dr. Janezom Jazbecem (UKC Ljubljana), prof. dr. Matjažem Jerasom (Fakulteta za farmacijo) in prof. dr. Gregorjem Majdičem (Veterinarska fakulteta). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tareq Salahuddin/ Flickr, cc
V luči nedavnega hekerskega napada z izsiljevalskim virusom WannaCry, ki je ohromil delovanje številnih javnih in zasebnih računalniških sistemov po vsem svetu, smo se začeli strahoma spraševati, kolikšno škodo – tako v dolarjih kakor v življenjih – pravzaprav lahko povzroči že razmeroma majhna skupina pogoltnih kriminalcev. A zdi se, da pri tem nismo mislili dovolj daljnosežno – nismo si namreč zastavili bolj zagatnega vprašanja: kaj bi se zgodilo, ko bi se v kibernetskem prostoru nenadoma spopadle suverene nacionalne države, ki lahko v tak spopad menda vložijo bistveno več kakor pa skupina hekerjev-zasebnikov? Kako bi torej bila videti vojna, katere ključna fronta bi potekala na spletu? Bi se dve državi sploh lahko spopadli s konvencionalnim vojaštvom, ko bi ena država – še preden bi bil izstreljen prvi naboj – že ohromila ključne zaledne sisteme distribucije hrane, zdravil in energije druge države? S tega stališča pa se pojavlja tudi vprašanje, kako se v 21. stoletju spreminja osnovni koncept moči držav, če zdaj poleg pehote, letalstva in mornarice veliko štejejo tudi specializirane enote vojaških hekerjev? – Odgovore na te in druge sorodne dileme smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili generalmajor Dobran Božič, direktor Urada vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov, Tadej Hren s Si-CERT-a, nacionalnega odzivnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij, ter dr. Igor Kotnik, član delovne skupine za pripravo načina organiziranosti informacijske varnosti in kibernetske obrambe na Uradu za varovanje tajnih podatkov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Christiaan Colen (Flickr)
Oblikovanje preveva vse plati sodobnega življenja. Kot disciplina ne išče le najboljših rešitev, ampak se odziva na probleme, s katerimi se svet srečuje. To je tudi vodilo tokratnega BIO25 pod pokroviteljstvom Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki nosi naslov: Daleč tako blizu. Ta se ukvarja s priložnostmi za bivanje v krajih zunaj urbaniziranih središč; na primer v podzemlju, gozdovih, na podeželju, nekdanjih industrijskih površinah, ob morju. Znova jih odkriva in osmišlja. O tem v tokratni Intelekti z nekaterimi glavnimi protagonisti tokratnega ljubljanskega bienala oblikovanja, ki je sicer najstarejša tovrstna manifestacija na svetu. Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek bodo Maja Vardjan, Angela Rui, Iztok Kovač, Thomas Traxler in Klemen Košir. Foto: MAO/BIO25/Delfino Sisto Legnani and Marco Cappelletti
Bliža se konec šolskega leta, učenci in dijaki pišejo kontrolne naloge, popravljajo slabo ali negativno odpisane teste, se potegujejo za dobre končne ocene. Od teh bo namreč odvisna njihova nadaljnja izobraževalna pot – na srednjo šolo in na fakulteto. Stres ob koncu šolskega leta je zato velik, z njim pa tudi tesnoba, obremenjenost s šolo, pritiski na učence in profesorje … V tokratni Intelekti se bomo vprašali, zakaj je tako? Je slovenski šolski sistem preveč usmerjen v ocene? Zakaj so ocene v osnovni šoli tako visoke – je to zaradi nadpovprečnega znanja učencev ali nižje zahtevnosti ocenjevanja? Ali ocene odražajo pravo znanje otroka ali najstnika?
Na današnji dan leta 1945 se je na evropskih tleh uradno končala druga svetovna vojna, od leta 1950 pa je 9. maj praznik miru in enotnosti v Evropi. Vendar se je v zadnjih letih Evropska unija znašla na prelomnici. O aktualnih izzivih s katerimi se sooča Evropska unija smo spregovorili v tokratni Intelekti. Z nami sta bila dr. Ana Bojinović Fenko iz katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede in dr. Igor Pribac iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Voditeljica Martina Černe. Foto: https://pixabay.com/en/europe-blue-road-sign-road-636985/
Človek je radovedno bitje, ki se nenehno sprašuje, kdo sem, kje živim in kam lahko grem? Vesolje ponuja nove odgovore na vsa ta vprašanja. Raziskovanju vesolja so se poleg vesoljskih agencij svetovnih velesil pridružili tudi zasebniki, miljarderji, ki pa imajo drugačne motive. Kako resne so izjave Elona muska in Jeffa Bezosa o vesoljskih kolonijah na Marsu, bomo v vesolju rudarili redke dragocene kovine, kot napoveduje Larry Page, ali bo vesolje nova turistična destinacija, kot trdi Richard Branson in ali je kolonizacija vesolja res nujna za preživetje človeštva, kot opozarja Stephen Hawking? Odgovore na ta vprašanja in razmislek o tem, čigavo sploh je vesolje, boste slišali v tokratni oddaji. Gosta profesor doktor Tomaž Zwitter in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov. Pripravlja Urška Henigman. Foto: NASA's Marshall Space Flight Center's photostream/flickr
Matematika spremlja človeštvo že od zgodnjih začetkov. Razvila se je iz preprostega štetja, merjenja in računanja. Eden prvih dokazov o človekovem razmišljanju o številih je več kot 20 tisoč let stara kost iz Išanga v Kongu, na katero je vrezal črte v vzporednih vrstah. Vse odtlej je bila matematika gonilna sila pri razvoju znanosti, tehnike in drugih dejavnosti. Tudi v digitalni dobi so naša življenja z njo prepletena veliko bolj kot pa se morda zdi na prvi pogled. V Intelekti bodo o vedi, ki je pomembno oblikovala svet s svojimi idejami, ideali in univerzalnostjo spregovorili matematiki: Cedric Villani, Tomaž Pisanski in Uroš Kuzman. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Anders Sandberg
Piškoti, margarina, čips, slaščice, zmrznjena in pred pripravljena hrana, kozmetika, detergenti, sveče. Seznam praktično nima konca. Polovica vseh izdelkov v supermarketih vsebuje palmovo olje, pri piškotih se številka povzpne na 80 odstotkov. Vsa ta maščoba mora od nekod priti. V veliki večini prihaja z obsežnih plantaž v Indoneziji in Maleziji, ki sta glavni svetovni proizvajalki palmovega olja. Plantaže palm pa se širijo predvsem na račun tropskega gozda, ki ga krčijo z neverjetno naglico. Pri današnji hitrosti utegne tretji največji deževni pragozd na planetu, ki je nekdaj prekrival večji del malezijskega polotoka in indonezijske otoke izginiti v če dveh desetletjih. Vseprisotno palmovo olje tako skriva neverjetno visok davek. Običajni potrošniki se večinoma niti ne zavedamo, kakšna zgodba se skriva v zavojčku, ki smo ga pravkar položili v nakupovalni voziček. Ali pa se nam s tem niti ne da ukvarjati. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: David Gilbert/RAN
Ljubezen je čustvo, ki nas veže na silovit način. »Ni sonca brez svetlobe in ne človeka brez ljubezni,« je zapisal že Wolfgang Goethe. Na piedestal smo povzdignili romantično ljubezen. Spremlja nas že od pravljic dalje. Po njej hrepenimo, si jo želimo; romantična ljubezen naj bi izpolnila in osmislila naše življenje. »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega,« pravi svetovno znana antropologinja Helen Fisher. »Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih. Pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« V tokratni Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, se bomo vprašali, ali ni romantična ljubezen zgolj mit, iluzija. Razmišljali bodo: antropologinja Helen Fisher, psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivistka in feministka Ada Černoša, biokemik Jan Lonzarić, nevroznanstvenik Gregor Majdič in psiholog Andrej Perko. Foto: le vent le cri/ Flickr, cc
Po drugi svetovni vojni so se v Evropi na področju partnerstva zgodile velike spremembe. Če je bil še pred vojno prevladujoč in eden redkih legitimnih življenjskih potekov poroka, otroci, življenje v skupnem gospodinjstvu, in vztrajanje v zakonski zvezi v dobrem in v slabem do konca svojih dni, današnji čas zaznamuje pestrost spolnih, ljubezenskih in partnerskih zvez. Zakonske zveze se sklepajo vse pozneje in redkeje in se pogosteje končajo z razvezo. Vzroki za razveze so kompleksni. O njih v tokratni oddaji. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: sociolog dr. Ivan Bernik, strokovnjakinja za spolno zdravje dr. Irena Rahne Otorepec, psihoterapevt dr. Tomaž Erzar in Darja Šter s statističnega urada. foto: Billie Grace Ward/flickr
Čeprav republikanska stranka obvladuje tako Belo hišo kakor oba domova kongresa, ji spričo notranjih nesoglasij ni uspelo sprejeti lastnega predloga reforme zdravstvenega zavarovanja. Številni komentatorji ugotavljajo, da tak razvoj dogodkov predstavlja precejšen udarec za predsedniško administracijo; nenadoma naj bi namreč bil v nevarnosti celoten program notranje in zunanje-političnih sprememb, ki jih je predsednik Trump v naslednjih štirih letih nameraval implementirati. Toda – o čem je tu dejansko govora? Večina pozornosti svetovne javnosti je doslej slej ko prej veljala kolikor slikoviti toliko kontroverzni osebnosti predsednika samega – njegovi samovšečnosti in neposrednosti, njegovemu deklarativnemu odklanjanju politično korektne govorice, njegovim inflamatornim sporočilom, poslanim po socialnih omrežjih, njegovemu koketiranju z različnimi teorijami zarote in močno ohlapnemu odnosu do preverljivih dejstev –, medtem ko je vprašanje, kakšen je Trumpov dejanski politični program, kako hoče spremeniti ameriško družbo in razmerja sil v svetovni politiki, slej ko prej ostajalo neodgovorjeno. No, prav to vprašanje so bila v jedru tokratne Intelekte. V pogovoru z ekonomistom Igorjem Feketijo, obramboslovcem dr. Urošem Svetetom in novinarjema Ervinom Hladnikom Milharčičem ter Brankom Sobanom, smo poizkušali izluščiti, katere cilje dejansko zasleduje Trumpova administracija. Spraševali smo se, ali je po dobrih dveh mesecih vladanja predsednik Trump, ki se je na predvolilnih shodih v glavnem ogibal preveč konkretnih predlogov in svoje volivce nagovarjal predvsem z načelnimi obljubami o tem, kako bo Ameriki povrnil nekdanjo moč, že razkril svoje karte in pokazal, katere politične rešitve bo dejansko zasledoval. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia
Ob vse večji revščini in večanju neenakosti v družbi, se v javnosti vedno več razpravlja o možnostih uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja ni nova. V preteklosti so UTD imeli na Aljaski in v nekaterih delih Kanade, z letošnjim letom so se na Finskem lotili poskusa uvedbe UTD-ja, njegove učinke preverjajo tudi v petih nizozemskih mestih, v italijanskem Livornu, škotskem Glasgowu, Švicarji pa so lani o uvedbi UTD-ja odločali na referendumu. O razlogih za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, kot tudi o pomislekih, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Valerijo Korošec, Lidijo Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov, direktorico Združenja Manager Sonjo Šmuc in Natašo Zupanc iz slovenske Sekcije za UTD. V tokratni Intelekti, z voditeljico Martino Černe.
Tehnologija veriženja blokov oziroma blockchain utegne biti ena od najpomembnejših inovacij na področju internetnih tehnologij vse od iznajdbe svetovnega spleta. Blockchain je tehnologija, ki je omogočila razvoj digitalnega denarja Bitcoin, po nadgraditvah pa se je izkazalo, da bi lahko veriženje blokov digitaliziralo še številna druga področja in internet informacij nadgradila z internetom vrednosti. Kaj to pomeni? Kako utegne tehnologija veriženja blokov vplivati na naše vsakdanje življenje? Se bo uresničila napoved strokovnjakov, da bo blockchain omogočil drugo internetno revolucijo? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje Tim Mitja Žagar, Filip Muki Dobranič in dr. Matjaž B. Jurič. foto: BTC Keychain/flickr
Volkovi so bili v zgodovini nedvomno med najbolj preganjanimi in osovraženimi živalmi. V vseh tradicionalnih pravljicah in basnih imajo volkovi izrazito negativno vlogo. Pripisovalo se jim je lastnosti, ki morda odsevajo marsikaj, le volčjih navad in temperamenta ne. Toda stoletja se je prebivalcem starega kontinenta zdelo, da je iztrebljenje edina ustrezna usoda za bližnjega sorodnika naših najboljših prijateljev in res so volkovi iz večjega dela Evrope izginili. V zadnjih desetletjih se je naš odnos vendarle spremenil in volkovi se postopoma vračajo v gozdove, kjer so nekoč že živeli. Slovenija je ena sorazmerno redkih evropskih držav, kjer volkovi niso nikoli izumrli. Danes o teh le redko videnih prebivalcih gozdov vemo že marsikaj, a vendarle nikoli ne nehajo presenečati, zato smo se jim posvetili v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Colfelly, Pixabay, cc
Pod bremenom podnebnih sprememb nedvomno najbolj kleca skrajni sever. Odmaknjena Arktika je v zadnjih tridesetih letih izgubila 75 odstotkov ledu. Povprečne temperature se dvigajo dvakrat hitreje kot drugje, segreva se tudi arktični ocean. Območje, ki obdaja severni zemljepisni tečaj, ima pomembno vlogo v globalnem podnebnem sistemu, saj deluje kot svetovni hladilnik. Divja ledena pokrajina pa v zadnjih letih dramatično spreminja svojo podobo, kar ne prinaša negotove prihodnosti le polarnim prebivalcem, temveč celemu svetu. O problematiki Arktike bodo v tokratni Intelekti govorili Katja Huš z organizacije Greenpeace, biologinja Ellen Oseth z norveškega polarnega inštituta, meteorolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in geograf, izr. prof. dr. Matej Ogrin s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Gerard Van der Leun
Epidemija gripe, virus Zika, okužbe z bakterijami, ki so odporne na antibiotike. Ali se bomo ljudje prisiljeni za preživetje boriti z mikroorganizmi? Kako verjeten je scenarij o izbruhu superepidemije, ki bi v nekaj dneh zdesetkala človeštvo? Živ je še spomin na grožnjo SARSa, pa na ptičjo in prašičjo gripo; na pandemijo španske gripe, ki je vzela več življenj kot prva svetovna vojna. Ne le virusi, vedno bolj nam grozijo tudi bakterije, odporne na antibiotike. Po ocenah strokovnjakov zaradi slednjih v Evropski uniji vsako leto že zdaj umre okoli 25.000 prebivalcev. Za tokratno Intelekto smo nekaj strokovnjakov izzvali z vprašanjem, ali nam bo uspelo razviti nova zdravila in cepiva, ki nas bodo obvarovala pred grozečimi okužbami. Odzvali so se: raziskovalec in kemik prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta, mikrobiologinja prof. dr. Maja Rupnik z Medicinske fakultete Maribor, biotehnolog prof. dr. Hrvoje Petković z Biotehniške fakultete Ljubljana, mikrobiologinja doc. dr. Viktorija Tomič s Klinike Golnik, infektolog in internist prof. dr. Andrej Trampuš z Univerzitetne klinike Charite v Berlinu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: 31. januar 2015 - Izbruh ebole - Liberija, Afrika/ USAID/ Flickr, cc
Če avtoriteto definiramo kot ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči in znanja, pa da že ta slovarska definicija vedeti, da šole brez avtoritete ni. A zdi se, da se ta v šolah izgublja. Zakaj? Kdo jo ruši? Kako se gradita avtoriteta in ugled učitelja v razredu? Je avtoriteta odvisna le od učitelja samega ali tudi od tega, kakšen pomen in položaj poklicu priznavajo družba in vladajoče strukture?
Turizem je ena od najhitreje rastočih panog v svetu. Pogosto vidimo le njegove svetle plati, pušča pa tudi veliko negativnih posledic v ekonomiji, kulturni dediščini, naravi in čezmerni porabi njenih virov. Turizem je peti največji onesnaževalec okolja. Prispeva tudi pet odstotkov vseh toplogrednih plinov. Ta številka naj bi se v prihodnjih 20 letih potrojila. Čeprav pozive k bolj trajnostnemu turizmu poslušamo že skoraj štiri desetletja, se turistična industrija rada skrije le za kakšno eco ali zeleno fasado, v praksi pa se spreminja počasi. Pa tudi vprašanje, v kolikšni meri je panoga, ki temelji na eskapističnem in hedonističnem konceptu, sploh lahko trajnostna, je na mestu. Model trajnostnega turizma pretresamo v današnji Intelekti z gosti: prof. dr. Saro Dolničar z mednarodne Akademije za turistične študije na univerzi v Queenslandu, izr. prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in doc. dr. Emilom Juvanom s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: BBD
Če se svet danes spreminja vse hitreje in hitreje, niso nikjer na svetu spremembe tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta? Kakšne družbene spremembe je Kitajski prinesel hitri gospodarski vzpon in vseprisotna visoka tehnologija? Kako v deželi, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo, danes gledajo na svoj položaj v svetu in kakšne so pravzaprav ambicije novega srednjega razreda, torej tistega urbanega segmenta prebivalstva, ki mu je razvoj prinesel največ koristi? Z gosti, sinologi prof. dr. Mitjo Sajetom, prof. dr. Heleno Motoh in Sanelo Kšelo ter ekonomistom doc. dr. Matevžem Raškovićem smo ta vprašanja odprli v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Mark Fischer/Flickr, CC
Neveljaven email naslov