Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
Nemško poljska meja je bila pred nedavnim priča ogromnim mednarodnim demonstracijam proti izgradnji novih odprtih kopov premoga v lužiški regiji, zaradi katerih bi izginilo več vasi, izseliti pa bi se moralo 6000 ljudi. V protest je približno 7000 ljudi iz vse Evrope sklenilo 8 kilometrov dolgo verigo, vse od nemškega Kerkwitza do poljskih Grabic, ki bi prav tako izginili z evropskega zemljevida. Če bi se načrti uresničili, bi se lignit uporabljal za proizvodnjo energije tudi še po letu 2050, kar bi Evropo ukleščilo v prihodnost uničujočih škodljivih izpustov za okolje. V tokratni intelekti se zato sprašujemo, kakšen je vpliv odprtih kopov na okolje in ali premog ostaja pomemben energetski vir tudi v 21. stoletju.
V središču današnje oddaje Intelekta bo gluten – beljakovina, ki je prisotna v pšenici in nekaterih drugih žitih. Podatki pravijo, da je približno odstotek ljudi na gluten alergičnih oziroma preobčutljivih. Pri njih se pojavi celiakija. Ob iskanju vzrokov za nekatere najbolj razširjene bolezni sodobnega časa pa strokovnjaki preučujejo še druge možne učinke glutena na telo. Tako je dr. David Perlmutter iz Združenih držav razvil teorijo o škodljivem vplivu glutena na možgane. Svoje poglede na ta in druga razmišljanja bodo v oddaji Intelekta pojasnili zdravnik in publicist James Hamblin iz Washingtona, biologinja Darja Kocjan Ačko in pediater Rok Orel iz Ljubljane ter nevrolog Martin Rakuša iz Maribora. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Lavren Tucker/ Flickr, cc
Zbiranje fosilov ima na Slovenskem pestro zgodovino, v kateri so pomembno vlogo imeli ljubiteljski zbiralci. Nekateri od njih tudi danes prihajajo do izjemnih odkritij, ki v sodelovanju s strokovnjaki, ki se s paleontologijo ukvarjajo profesionalno, zbudijo tudi pozornost svetovne javnosti. V oddaji smo obiskali Vilija Rakovca, ki ima v Kranju eno najpomembnejših slovenskih ljubiteljskih zbirk fosilov in mineralov. V laboratoriju smo obiskali dr. Ireno Debeljak, ki se ukvarja z dinozavri na Slovenskem, predstavili pa smo tudi najnovejša dognanja o izumrtju teh ogromnih plazilcev ter odkritje največjega dinozavra do sedaj. Z nami sta bila tudi mag. Matija Križnar in dr. Luka Gale, ki fosilne ostanke preučujeta v okviru svojega raziskovalnega dela, slišali pa smo tudi mnenje kamnoseka Jerneja Bortolata. Delo naših gostov je zelo različno, a podobno v tem, da cenijo starodavne sledove življenj iz preteklosti. Oddaja je bila deloma posneta in objavljena že spomladi 2014, ko jo je pripravil Matic Jerman. Foto Wikipedia Commons.
Svetovna javnost v zadnjem času zaskrbljeno spremlja tudi zadnji izbruh in obnašanje virusa Ebola, ki povzroča hemoragično mrzlico v Zahodni Afriki. Prvi primer so potrdili marca v Gvineji, smrtonosna bolezen pa se je v tem času razširila še na Sierra Leone in Liberijo. Do zdaj je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala več kot tisoč smrtnih žrtev, okuženih je okoli 2 tisoč ljudi. Gre za največji izbruh v Zahodni Afriki. Zajeziti ga skušajo s strogimi ukrepi. Virus so sicer odkrili pred slabimi 40 leti. Zdravila ali cepiva za bolezen, ki jo povzroča, za zdaj še ni. O tem govori tokratna Intelekta, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila biologinjo prof. dr. Tatjano Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Tadejo Kotar, dr. medicine, infektologinjo s Klinike za infekcijske bolezni, tudi predsednico sekcije za tropsko in potovalno medicino in Veroniko Učakar, dr. medicine, spec. javnega zdravja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. (Foto: Wikipedia)
Nad vzhodno Ukrajino je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. So to storili proruski separatisti ali uradne kijevske oblasti? Iran bogati uran. Ali to počne zato, ker hoče izdelati atomsko bombo, ali zato, ker hoče zgraditi civilno jedrsko elektrarno? Izrael obstreljuje Gazo. Ali to počne zato, ker se brani pred nasiljem skrajnega Hamasa, ali zato, ker hoče na račun trpečih Palestincev povečati svoje ozemlje? – Na ta in številna druga vprašanja je mogoče odgovoriti tako ali drugače. In eni mediji dejansko odgovarjajo tako, spet drugi drugače, že kar diametralno nasprotno. Zdi se, da je, gledano globalno, prav vsak konflikt našega časa predmet izkrivljanja, zamegljevanja, propagande, medijske vojne. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kakšno vlogo pri konstruiranju današnje geopolitične resničnosti igrajo velike medijske hiše in kako bi morali opravljati svoje delo vsi tisti novinarji, ki hočejo svoje občinstvo obveščati o tem, kaj se resnično godi po svetu. Naši gostje v studiu so medijska strokovnjakinja in predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije, dr. Sandra Bašič Hrvatin, pa ugledni zunanjepolitični novinar časopisne hiše Delo, Branko Soban, ter filozof dr. Vasja Badalič, ki v svojih knjigah o Afganistanu, Pakistanu in Venezueli raziskovalno novinarsko delo dopolnjuje s teoretsko kritično analizo. Z njimi se pogovarja Goran Dekleva.
Mnoge rastline in živali prihajajo v Slovenijo iz drugih dežel in pri nas niso avtohtone. Kdaj pomenijo nevarnost, kako jih prepoznati in omejiti? Več z gosti Katjo Kalan z Univerze na Primorskem, Jano Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis, Tino Jaklič z Nacionalnega inštituta za biologijo ter prof. dr. Nejcem Joganom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Presenetljiva dejstva o plastiki, ki jo lahko danes najdemo v vseh svetovnih morjih. Kaj se z njo dogaja, kakšno je stanje v slovenskem morju in kako do novih ugotovitev prihajajo znanstveniki? Sodelujoči: dr. Mateja Grego, Andreja Palatinus, Elizabeta Gabrijelčič in dr. Andrej Kržan. Pripravil Matic Jerman, fotografija Wikipedia Commons.
Vnuk legendarnega morskega raziskovalca, izumitelja, filmskega ustvarjalca in ekologa Jacquesa Yvesa Cousteauja o tem, kako je pod morsko gladino preživel 31 dni. Bomba v Piranskem zalivu. Ne gre za naslov v rumenem tisku. Branko Dervodel z Uprave za zaščito in reševanje pojasnjuje, za kakšno bombo gre, komu je lahko nevarna in kako načrtujejo njeno odstranitev. Zadnji izmed prispevkov, ki smo jih v okviru tematskega dopoldneva objavili na 1. programu Radia Slovenija, predstavlja osnovnošolce z OŠ Marezige - avtorje najboljšega kratkega videoposnetka na temo odpadkov v morju.
Ali smo v Sloveniji s spremembo uredbe, ki dovoljuje uporabo konoplje v medicinske namene, odločneje stopili korak naprej k popolni legalizaciji konoplje? Vprašanje polarizira, saj odgovor ni enoznačen. Izkušnje, mnenja in stališča bodo v oddaji Intelekta prispevali mag. Dušan Nolimal, mag. Saša Kuhar, dr. Frederik Polak iz Nizozemske, odvetnik Joshua Kappel iz Kolorada in zdravnik Milan Krek. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prensa20/ Flickr,cc
Literarnih kritikov se sicer že po tradiciji drži slab glas, češ da so v bistvu le netalentirani, nerealizirani pisatelji oziroma pesniki, a če pogledamo v kulturno zgodovino našega prostora, tedaj vidimo, da so bili prav kritiki – tako, denimo, Ivan Prijatelj, Josip Vidmar in Taras Kermauner – osrednji akterji intelektualnega življenja na Slovenskem, pravi motorji tiste kulture, torej, ki je bila, kot tako radi govorimo, ključna za slovensko nacionalno identiteto. A to je bilo nekdaj; kaj pa danes? Številni mediji resni literarni kritiki jemljejo prostor, založbe si raje kakor resnega in ostrega premišljevanja o knjigah želijo nesramežljive promocijske hvale, za nameček pa se včasih tudi zdi, da je celo sámo branje izginjajoča veščina, ki jo prakticira kvečjemu peščica zanesenjakov. Zakaj bi se torej danes še kdo ubadal z literarno kritiko in kaj sme sodobni kritik upati, da bo s svojim pisanjem sploh dosegel? – To so vprašanja, ki smo jih – dan po podelitvi kresnika in tik pred obletnico slovenske osamosvojitve – pretresali v Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili trije sicer še mladi, a že ključni protagonisti današnje slovenske literarne kritike – Aljoša Harlamov, Manca Renko in Tina Vrščaj. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Intelekta tokrat skuša pojasniti, zakaj je Amazonija pomembna v globalnem kontekstu. Kakšni problemi jo pestijo? Kaj se dogaja z bogastvom biotske pestrosti in pljuči planeta pod bremenom okoljskih in tudi podnebnih sprememb? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so prof. dr. Adalberto Luis Val z brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave v Amazoniji, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Flickr/Laszo Ilyes
Ob začetku 21. svetovnega prvenstva v nogometu bo tokratna Intelekta v znamenju bržčas najpopularnejšega športa na svetu. A bolj kot napovedi izidov in ugibanja o tem, kdo bi navsezadnje mogel osvojiti pokal, nas bodo zanimale neke druge dimenzije sodobnega nogometa, razsežnosti, ki jih bleščava največjega nogometnega turnirja praviloma potisne v slepo pego. Tako se bomo ubadali z ekonomskimi in socialnimi aspekti nogometne igre, z vlogo Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije, z vlogo sponzorjev v nogometu in tudi z vprašanjem slave, s katero se nekateri – ne prav številni – igralci lahko ovenčajo na svetovnem prvenstvu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem bomo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Nekdanji nemški socialdemokratski kancler Helmut Schmidt je v intervjuju za Bild pred nedavnim pripomnil, da ga današnji svetovni geopolitični položaj v marsičem spominja na konstelacijo sil in razmerij na predvečer prve svetovne vojne. Kakor Britanija na začetku dvajsetega stoletja, naj bi bile danes Združene države v relativnem zatonu, na horizontu pa naj bi se pojavilo nekaj močnih izzivalcev ameriške moči – predvsem Kitajska pa tudi Rusija, Indija in nemara še kdo. Te države naj bi, tako Schmidt, brez premisleka, kam taka politika lahko pripelje, neodgovorno tekmovale za vpliv in prevlado v Ukrajini, Siriji, Afriki, Afganistanu, Jugo-vzhodni Aziji in še kje. Mar to pomeni, da se tudi nam obeta katastrofa podobnih razsežnosti, kakor tista, ki je pred stoletjem doletela naše pradede in prababice? – Preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri bomo gostili obramboslovca dr. Uroša Sveteta, politologa dr. Marka Lovca in novinarja Andreja Stoparja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Flickr/cgc76
Zdravniki zaskrbljeno opažajo, da je vse več bolnikov okuženih s tako imenovanimi superbakterijami, ki so odporne na nekatere ali pa celo kar na vse poznane antibiotike. Ocenjujejo, da zaradi njih v Evropski uniji že zdaj umre okoli 25.000 prebivalcev na leto. Zakaj so antibiotiki pri nekaterih okužbah odpovedali in ne primejo več? Katere bolezni nam zato spet pretijo? Zakaj še ni novih zdravil, ki bi nas lahko rešila? Kakšen izziv predstavlja odpornost bakterij na antibiotike za medicinsko in farmacevtsko stroko? Odgovori v oddaji Intelekta. V studiu smo gostili prof. dr. Bojano Beović s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, prof. dr. Katjo Seme iz Medicinske fakultete v Ljubljani in prof. dr. Stanislava Gobca s Fakultete za farmacijo. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Bernard Walker/ Flickr, cc
V tokratni Intelekti Barbara Belehar Drnovšek gosti nekatere najvidnejše člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik akademije – robotik in biokibernetik dr. Tadej Bajd, akademikinja pravnica dr. Alenka Šelih in akademik – pisatelj Saša Vuga bodo med drugim spregovorili o prihodnosti in vlogi te ugledne ustanove. Foto: BOBO
Zelena delovna mesta so politična vroča tema. V Sloveniji je potencial za zelena delovna mesta velik. Vendar pa se vzpostavljanje novih zelenih delovnih mest ne bo zgodilo samo od sebe. O tem zakaj so zelena delovna mesta delovna mesta prihodnosti in kakšni so načini, strategije ter ukrepi za njihov zagon, smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoje poglede so predstavili Gaja Brecelj iz fundacije Umanotera, dr. Aleksandar Kešeljević iz ljubljanske ekonomske fakultete in dr. Karolina Babič iz Centra alternativne in avtonomne produkcije CAAP. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Evropa dobiva nove oči za opazovanje planeta. Prejšnji mesec je namreč zasedel svoje mesto v tirnici prvi satelit v okviru programa Copernicus, ki bo opravljal to funkcijo. Gre za ambiciozen, več milijard evrov vreden projekt Evropske komisije za spremljanje Zemlje. Ne gre le za satelitske meritve in opazovanja, ampak tudi za dopolnitev teh meritev z različnimi storitvami, ki bodo dostopne vsakemu uporabniku. Podatki o onesnaženosti zraka, poplavnih območjih in potresih bodo izboljšali varnost Evropejcev. Kaj vse nam prinaša program Copernicus in kako vesoljske tehnologije oblikujejo naša vsakdanja življenja, se bomo med drugim vprašali v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Če si priznamo ali ne, vsi podležemo sublimnim sporočilom medijev, lepotne industrije in okolice. Sporočilom o tem, kako bi morali živeti, kaj bi morali jesti, s kom bi se morali družiti, da bomo čim bolj zdravi, lepi in zadovoljni. »Za koga že in zaradi česa«, se lahko vprašamo, cenjenje poslušalke in poslušalci. So pripovedke o dolgem, zdravem in srečnem življenju samo mit, ki nam ga posreduje industrija lepotnih izdelkov, prehrambnih preparatov, fitness naprav in estetske medicine? O tem v oddaji Intelekta z antropologinjo doc. dr. Renato Šribar, psihiatrom in psihoterapevtom doc. dr. Borutom Škodlarjem ter specialistom plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije prof. dr. Urošem Ahčanom. Oddajo je pripravil iztok Konc. Foto: Adrian Clark/ Flickr/ cc
Neveljaven email naslov