Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
V Sloveniji kar 85 % odstotkov mladih do 29. leta živi pri starših, s čimer smo se zavihteli v sam vrh EU in prehiteli celo Italijo. Tako je pokazalo nedavno poročilo Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound 2014, ki med drugim razkriva, da je kar polovica mladih odraslih evropejcev prisiljenih živeti doma. O vzrokih in posledicah so v tokratni Intelekti spregovorili dr. Miran Lavrič iz mariborske Filozofske fakultete in vodja raziskave Mladina 2010, dr. Tanja Rener iz Fakultete za družbene vede in Miha Mohorko iz Mladinskega sveta Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije na svetu vztrajno narašča število ljudi s težavami v duševnem zdravju. Depresija prizadene približno 350 milijonov Zemljanov in se že uvršča med najpomembnejše vzroke delovne in siceršnje nezmožnosti. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bo depresija do leta 2020 postala drugi zdravstveni problem na svetu. Zaradi gospodarske krize se je tudi v Sloveniji povečalo število psihičnih motenj, anksioznosti in depresije ter število hospitalizacij psihiatričnih bolnikov, denarja za te dejavnosti pa je zaradi varčevalnih ukrepov vse manj. Ali bo depresija res postala epidemija 21. stoletja? V kolikšni meri je takšna napoved povezana z načinom življenja, ekonomsko krizo in ali lahko predstavlja resen javno zdravstveni problem? To je le nekaj vprašanj na katera smo poskušali odgovoriti v oddaji Intelekta. Svoje strokovne poglede so predstavili predstojnik oddelka za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Peter Pregelj, dr. Polona Matjan Štuhec iz Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo in Tanja Velkov iz Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Kaj se je dogajalo v povsem prvih trenutkih obstoja našega vesolja, je iz območja čiste spekulacije stopilo na znanstveno trdnejše temelje. Z zanesljivostjo 5 sigma so namreč znanstveniki s pomočjo antarktičnega radijskega teleskopa BICEP2 zaznali gravitacijske valove, ki potrjujejo teorijo inflacije vesolja. Ta predvideva, da se je vesolje v nepredstavljivo kratkem času neizmerno razširilo, toda vse do zdaj je šlo zgolj za teorijo brez eksperimentalne podlage. Čeprav morajo izsledke raziskave zdaj preveriti še drugi strokovnjaki s tega področja, odziv kozmologov z vsega sveta kaže, da najverjetneje govorimo o največjem znanstvenem odkritju stoletja. Gravitacijski valovi so namreč tudi prva konkretna povezava med Einsteinovo relativnostno teorijo in kvantno fiziko, področjema, ki se ju fiziki že celo stoletje trudijo povezati. O tem prelomnem odkritju smo govorili v oddaji Intelekta z gosti prof. dr. Andrejem Čadežem, dr. Vidom Iršičem in dr. Dunjo Fabjan. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Slovensko visoko šolstvo je v vseh pogledih nazadovalo vse od ustanovitve samostojne države ter je v zadnjih letih v prostem padu. Nujno je potrebno reforme. Reforme, ki bo temeljita, a še bolj kot to – strokovno podkovana. Novela zakona o visokem šolstvu pa že nekaj časa buri duhove. Trenutni predlog zakona sicer rešuje veliko problemov, ki pestijo visoko šolstvo, a kot opozarjajo nasprotniki odpira mnogo novih, za katere je težko predvideti, kakšen učinek bodo imeli v praksi. O tem ali predlog zakona res prinaša komercializacijo visokega šolstva, ali bo res, kot so glasni nasprotniki predloga, študente spremenil v potrošnike, študij pa v blago, so spregovorili državni sekretar Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Aljuš Pertinač, dr. Gorazd Kovačič in dr. Damjan Štefanc z ljubljanske filozofske fakultete in Timotej Vitez iz Študentske organizacije Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Svetovni splet je ena ključnih infrastruktur sodobnega sveta, ki zaradi ogromne množice podatkov ponuja skoraj neskončne možnosti za njihovo uporabo, pa tudi zlorabo. Nadzor nad digitalnim svetom se zato zdi kot sveti gral sodobnega sveta. Ključna v zadnjem času je predvsem nagla rast uporabe pametnih naprav. Spopad med spletnima velikanoma Googlom in Facebookom je v tej luči zelo poveden. Medtem ko je Google prek operacijskega sistema Android pridobil neposredni dostop do velikega deleža mobilnih uporabnikov, je Facebook na mobilnih napravah postal le še ena aplikacija. Toda zgodba se tu ne konča. S prevzemanjem različnih podjetij, ki segajo od klepetalniških aplikacij, do brezpilotnih letal, robotike, umetne inteligence in pametnih naprav, si vsi pomembnejši igralci skušajo zagotoviti vplivno mesto v svetu digitalne prihodnosti, velesile pa tudi ne stojijo ob strani. Kako se oblikujejo dejavniki moči v digitalnem svetu, se bomo z gostoma Gorazdom Božičem in Lenartom J. Kučićem spraševali v tokratni Intelekti. Oddajo pripravlja Nina Slaček. foto: Flickr/Librarian In Black
Za Slovenijo se zdi, da je v krizi, ki marsikje po svetu že popušča, zelo resno obtičala. Kljub zdaj že večletnim opozarjanjem, da se situacija same od sebe ne bo kar tako popravila, se v tem času ni kaj ključnega premaknilo. Nasprotno, na površje prihajajo le nove in nove ovire. Na Inženirski akademiji Slovenije so zato prepričani, da je nujno pozornost končno preusmeriti v dejavnosti, ki dejansko lahko iz znanja, ki ga v Sloveniji ne manjka, ustvarijo nekaj konkretnega, kar bi prineslo tako zaželeno dodano vrednost. Kajti zgolj besede slovenskega vlaka, ki je brez prave moči obtičal sredi pobočja, ne bodo potegnile iz krize. Kje so po mnenju inženirjev skrivajo pravi vzvodi za rešitev slovenske krizne situacije, smo preverili v tokratni oddaji Intelekta. Gostje v studiu so bili prof.dr. Vojteh Leskovšek, prof.dr. Jože Vižintin in prof.dr. Stane Pejovnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Slovenski gozdovi so doživeli katastrofo težko predstavljivih razsežnosti. Ocene o obsegu polomljenih dreves so zastrašujoče. Gozdarji opozarjajo, naj nihče ne hodi v gozd, ker je smrtno nevarno, lovci pojasnjujejo, da so se zaradi podrtega drevja poškodovale številne živali, ki so tudi sicer vznemirjene zaradi ujme. Planinska zveza Slovenije odsvetuje obisk planin in gora, poleg močnega vetra pa so predvidene tudi poplave, ki jim bodo sledili zemeljski plazovi. Za razliko od naravnih nesreč v preteklosti, ki so imele lokalni ali regionalni značaj, se je Slovenija tokrat soočila s tako imenovano »popolno katastrofo«. V Intelekti smo se pogovarjali o širšem pomenu in posledicah ledene katastrofe za slovenske gozdove in les s profesorjem doktorjem Francem Pohlevnom z oddelka za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti in vršilcem dolžnosti direktorja zavoda za gozdove Damjanom Oražmom. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo
Olimpijske igre so zagotovo največji in najdlje trajajoč športni spektakel na svetu. Takšne megaprireditve so pogosto nedemokratične in netransparentne, podvržene logiki dobička transnacionalnih podjetij in medijskih konglomeratov, ki iz najuspešnejših športnikov delajo zvezde in znamke. V vsesplošni predolimpijski evforiji, ki jo letos spremljajo tudi škandali povezani s homofobijo in kršenjem človekovih pravic v Rusiji, bomo v tokratni Intelekti spregovorili o olimpijskih igrah kot globalnem športnem spektaklu, ki je tesno povezan z močjo kapitala, potrošništvom in utrjevanjem tradicionalnih kulturnih vzorcev. Osvetlili bomo tudi problem nestrpnosti in diskriminacije v športu ter vprašanje vpliva medijev na ohranjanje takšnega stanja. Svoje poglede bodo predstavili raziskovalka dr. Renata Šribar, dr. Mojca Doupona Topič s Fakultete za šport, športni filozof dr. Milan Hosta, docent na Washington State University dr. Simon Ličen in psiholog ter športni novinar multimedijskega centra MMCRTV Slavko Jerič. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Če zbolijo mokrišča, zboli tudi človek. Nekdaj videna kot manjvredna območja, ki jih je potrebno čim prej zasipati z odpadnim materialom ali izsušiti, so danes vse bolj prepoznana kot dragocen del narave. Mokrišča, ki ponujajo svojevrstno turistično izkušnjo, imajo tudi številne druge neprecenljive vloge. So naravni vodni zbiralniki, ki vodi odvzamejo njeno razdiralno moč ob poplavah, poleti pa blažijo sušo in znatno hladijo okolico. V njih se voda prečisti in shrani kot zaloga pitne vode. V oddaji predstavljamo zanimive primere, ki dokazujejo, zakaj so mokrišča za Slovence pomembnejša, kot si včasih dovolimo priznati. Imamo jih okoli 3500, mednarodno prepoznana pa so tri. V Intelekti razmišljamo tudi o tem, kako na mokrišča gledajo vodarji in kaj predstavljajo za kmetijsko dejavnost, ki se zaradi želje po samooskrbi s hrano (ali pa zgolj pridobitvi subvencije) včasih preveč širi v področje mokrišč, torej tudi v ožja poplavna območja rek. Podrobneje z gosti Matica Jermana: dr. Niko Debeljak Šabec in dr. Jurijem Guličem iz Zavoda za varstvo narave ter Borutom Mozetičem iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Slišali boste tudi Stanko Dešnik iz Krajinskega parka Goričko in prof. dr. Francija Steinmana iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. (foto: www.wetman.si)
V tokratni Intelekti bomo Antarktiko - odročno celino skušali vsaj malo približati Sloveniji in predvsem odgovoriti na vprašanja, kakšne spremembe se dogajajo na njej, zakaj so različne raziskave, ki jih izvajajo v neponovljivih razmerah pomembne in kako je ta »terra incognita« vpeta v geopolitični zemljevid sveta. Gostje Barbare Belehar Drnovšek bodo profesor John Turner z Britanskega antarktičnega inštituta (BAS), prof. dr. Bogomil Ferfila s FDV in Gregor Vertačnik iz Agencije za okolje.
Ljudje smo si med seboj različni. To je vsem dobro znano dejstvo. Vse bolj pa se kaže, da so te razlike razvidne tudi v načinu, kako so organizirani naši možgani in kako pravzaprav obdelujejo informacije. Če je v javnosti še vedno uveljavljeno prepričanje, da je določene razlike mogoče pojasniti s tem, da nekateri ljudje bolj uporabljajo levo in drugi desno polovico možganov, pa je danes ta več desetletij stara predstava o delitvi dela že dodobra zastarela. S pomočjo najnovejših metod slikanja možganov, se kažejo novi, mnogo bolj zapleteni vzorci delovanja našega osrednjega nadzornega organa. Kaj vse danes razkrivajo naše glave nevroznanstvenikom in kakšna nova vprašanja se tu odpirajo, smo se v oddaji Intelekta pogovarjali z nevrologom dr. Blažem Koritnikom, s psihologom dr. Grego Repovšem in s filozofinjo dr. Olgo Markič.
Marsikdo meni, da so pravi voditelji tisti, ki so sposobni presegati ideološke kot tudi verske razlike. Tako katoličani, pripadniki drugih verstev kot tudi zunanji opazovalci so se še pred časom spraševali, kdo pravzaprav je kardinal Jorge Mario Bergolio. Vsa pozornost sveta je bila namenjena ne samo vprašanju, kaj bo počel kot papež, ampak tudi, kako je živel v preteklosti. Priljubljeni papež že od marca, ko je bil izvoljen na mesto voditelja Katoliške cerkve, uživa status zvezdnika. Tudi največji kritiki Vatikana mu priznavajo, da mu je s svojo osebnostjo uspelo izboljšati javno podobo Cerkve, še vedno pa ga čaka veliko dela pri globljih reformah ustanove, ki se sicer spopada z obtožbami o spolnih škandalih duhovnikov, njihovi razsipnosti in spornih poslih vatikanske banke IOR. Gre v ozadju za všečne medijske poteze ali pa je Frančišek resnično novi veliki reformator ? Katere konkretne spremembe lahko pričakujemo? Svoje poglede bodo soočili direktor založbe Družina Tone Rode, novinar Tone Hočevar ter profesor sociologije religije, doktor Marko Kerševan. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Na slovenske univerze se postopoma uvajajo predavanja v angleščini. Vendar ne le za tuje, ampak tudi za slovenske študente. Predlog novega visokošolskega zakona dopušča možnost, da slovenski študentje na slovenskih univerzah poslušajo predavanja v angleščini. Kako bo to vplivalo na kakovost slovenskih univerz in razvoj slovenskega jezika, bomo vprašali ministra za izobraževanje, znanost in šport Jerneja Pikala, prorektorja Univerze v Ljubljani Gorana Turka, vodjo Službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo Simono Bergoč in jezikoslovko Moniko Kalin Golob. Oddajo je pripravil Aleksander Čobec.
Vsaka četrta ženska v Sloveniji je doživela fizično nasilje od svojega 15. leta starosti dalje, vsaka druga ženska pa je v zadnjih 12 mesecih doživela psihično nasilje. To so dejstva, ki izhajajo iz uradnih statistik.V 721 od skupno 783 obravnavanih kaznivih dejanj nasilja v družini v letošnji prvi polovici leta je bila žrtev ženska. Ob izteku mednarodnih dnevov boja proti nasilju nad ženskami, bomo v tokratni Intelekti spregovorili o tej pereči problematiki in o vlogi države pri preprečevanju nasilja. Svoja stališča so soočili dr. Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo, mag. Ružica Boškić iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Jana Lovšin vodja Službe za enake možnosti in mednarodno sodelovanje, Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo in mag. Matija Vidmar iz Ministrstva za pravosodje. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Veseli december je tu in z njim čas druženja, praznovanja in obdarovanja. Trgovci so letos s svojo praznično ponudbo zelo pohiteli, saj pravzaprav že mesec dni, od začetka novembra, ustvarjajo božično novoletno vzdušje. Zakaj tako zgodaj? Kako na to reagirajo potrošniki, ki so od začetka krize močno spremenili svoje nakupne navade? Kaj sicer pomenijo prazniki za trgovce in kakšnih strategij se poslužujejo? V Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, odgovarjajo prof. dr. Maja Makovec Brenčič z Ekonomske fakultete, prof. dr. Breda Luthar s Fakultete za družbene vede in doc. dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede.
Tokratna Intelekta je poklon letošnjim Zoisovim nagrajencem. Dr. Zinka Zorko, prof. dr. Tanja Dominko, izr. prof. Miran Gaberšček, prof. dr. Janko Kos, prof. dr. Dušanka Janežič, prof. dr. Simon Horvat, prof. dr. Nada Lavrač, prof. dr. Tomaž Zwitter, dr. Mirko Mikola, doc. dr. Saša Krmpotič, dr. Mirko Prošek, dr. Janko Žmitek, dr. Maja Milivojević Fir, dr. Andrej Šmidovnik, dr. Alenka Golc Wondra, dr. Monika Vidmar Stražišar in dr. Samo Andrenšek bodo govorili o svojem delu, dosežkih in izzivih.
Odkritje približno 1,8 miliona let stare lobanje Homo erectusa in drugih hominidnih fosilov v Gruziji pomembno dopolnjuje dozdajšnje vedenje o človekovi evoluciji. Govori v prid temu, da so se selitve iz zibelke človeštva - Afrike - zgodile veliko prej, kot so znanstveniki domnevali. Zgodnji prednik človeka naj bi bil ena sama vrsta, vendar z velikimi morfološkimi razlikami. Nov pogled na evolucijo človeka je Barbara Belehar Drnovšek odkrivala s sogovornikoma dr. Barbbaro Bajd in mag. Matijo Križnarjem.
Pet let od začetka gospodarske krize se na milijone Evropejcev pogreza v čedalje hujšo revščino. Število brezposelnih raste. Ljudje s polnim delovnim časom ne zaslužijo več za dostojno življenje in pokojnino. Družine, gospodinjstva in posamezniki se vsak mesec borijo za preživetje. Vedno bolj je jasno, da tudi zaposlenost ne pomeni več življenja brez revščine. V Intelekti smo med drugim spregovorili o novi kategoriji revežev – o revnih zaposlenih. Svoje poglede in razmišljanja so soočili Dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, mag. Simona Smolej iz Inštituta za socialno varstvo in Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Komentarji uporabnikov pod novinarskimi prispevki na spletnih medijih so pogosto žaljivi, neredko gre tudi za sovražni govor. Zakaj uporabniki pod plaščem anonimnosti širijo sovražni govor? Kdo je odgovoren? Gostje prof.dr. Karmen Erjavec (FDV), Jelena Burnik (Urad informacijskega pooblaščenca), Nataša Briški (Metina lista) in Kaja Jakopič (MMC).
Neveljaven email naslov