Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan. Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi? Ali obstajajo omejitve in kakšne so? O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoja mnenja so soočili raziskovalka Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov, predsednik oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek ter antropologinja dr. Renata Šribar.
V letošnji rekordni sezoni požarov je v Avstraliji do zdaj umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali. Pogorela so tudi obsežna območja naravnih parkov, kjer so domovali nekateri zadnji predstavniki starodavnih vrst še iz dobe dinozavrov. Kakšne bodo posledice tako hude izgube življenjskega prostora za avstralske avtohtone in edinstvene vrste, je težko ocenjevati. Toda trendi niso obetavni. Na vse toplejšem planetu so ekstremni vremenski dogodki postali bolj pogosti. V rekordno sušnem poletju je bil tudi obseg požarov v Amazoniji rekorden. V času, ko se intenzivno pogozdovanje vse pogosteje omenja kot odgovor na segrevanje planeta, izginjajo v plamenih vse obsežnejša gozdna območja. Daleč od oči javnosti gorijo tudi obsežni severni gozdovi, kjer so izpusti toplogrednih plinov daleč največji. Kaj nam lahko povejo ti požari? V času šestega masovnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu danes priča, tako obsežne izgube naravnih gozdov nedvomno pomenijo katastrofo, katere domet si težko predstavljamo. Foto:Pixabay
Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.
Začetek novega leta prinese nagrajevanje najboljših filmskih in televizijskih ustvarjalcev, kjer so vse pomembnejši igralci internetni ponudniki videa na zahtevo. Kako spreminjajo televizijo, filmsko industrijo, navade gledalcev in kakšen je njihov vpliv na regionalno produkcijo? Novo medijsko krajino in najodmevnejše dogodke minulega leta pretresajo kritičarka Ana Jurc, filmski zgodovinar prof. dr. Peter Stanković, multimedijski ustvarjalec Luka Marčetič in urednik Jani Virk. Oddajo je pripravila Urška Henigman
Življenje je zahtevno. Ni sprehod po cvetočem travniku. Vsaj ne vedno. Čeprav nam to vizijo pogosto ponujajo in mi, ji radi nasedamo. Ker, le kdo si ne bi želel zlahka in takoj preobraziti svojega življenja v sijajno zgodbo sreče, materialnega obilja in zaupanja vase? Ljudje postajajo vse bolj obsedeni s pozitivnimi afirmacijami, motivacijskimi seminarji in “life coachingom”. Zdi se, kot da so "negativna" čustva, izkušnje "neuspeha" in nestorilnost samo še za pokop. Za odgovore, razmislek, debato, so bili z nami gostje: Valentina Smej Novak, publicistka in založnica, dr. Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka in Aljoša Bagola, kreativni direktor; vsi trije tudi knjižni avtorji.
V zadnji letošnji Intelekti smo pripravili izbor nekaterih najzanimivejših tem iz iztekajočega se leta, tem, ki bodo najverjetneje relevantne tudi v prihodnje. Med temi lahko izpostavimo nagle spremembe v živi naravi kot v rabah sodobnih tehnologij in njihovem vplivu na družbo. Naglo izumiranje vrst, predvsem žuželk, je morda manj izpostavljeno kot podnebne spremembe, dolgoročne posledice pa utegnejo biti še usodnejše. Novi podnebni realnosti se sicer že skušajo prilagoditi tudi nekatere panoge, kot je turizem. Nedvomno ne moremo mimo vzpona umetne inteligence, ki poleg koristnih načinov rabe, ponuja tudi izredne možnosti za zlorabe. Dotaknili smo se tehnologije lažnih videov in avtonomnih orožij. Za uspeh v tem kompleksnem svetu so danes, to nas prepričuje tudi popkultura s poplavo superjunakov, potrebne super moči, ali vsaj njihova projekcija, kot kaže fenomen t. i. superžensk. Leto 2019 je bilo tudi zelo bogato z različnimi obletnicami. Izbrali smo legendarni Woodstock in preverili, kakšen je njegov odmev 50 let pozneje. Foto: Pixabay
V prevodu Anite Jadrič je pri Mladinski knjigi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je končana, neapeljska tetralogija pa z nasprotji med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo oriše kompleksno množico vlog, ki jih ženske, moški in otroci v različnih obdobjih zasedajo v italijanski družbi. V tokratni oddaji Intelekta smo se pogovarjali, ali je v slovenski družbi zelo drugače in kako so se vloge z leti spreminjale. O družinskem življenju nekoč in danes prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, prof. dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, obe z Univerze v Ljubljani in Katarina Veselko iz podjetja OK Consulting. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Med bolj očitnimi pojavi sodobnega javnega življenja, ki nakazujejo postopno razkrajanje do včeraj samoumevnih demokratičnih principov, je skoraj neverjetna vseprisotnost sovražnega govora na svetovnem spletu. Spletne platforme, ki omogočajo anonimno izražanje mnenj brez kakršne koli osebne odgovornosti, so postale generator vse intenzivnejšega žaljenja in groženj. Videti je, da se danes temu ne more izogniti nobena javna osebnost, a kar velja v načelu za vse, po vsem sodeč velja dvakrat toliko za ženske ter pripadnike etničnih, verskih, spolnih in drugih manjšin. Prav ti so namreč nesorazmerno pogosto tarča internetnega sovražnega govora. Žaljivi napadi in grožnje seveda ustvarjajo pritisk in žrtev napada po možnosti utišajo. "Čisto drugače je, ko se na spletu napade žensko. Drugačen stil, drugačen diskurz, drugačna negativna moč. Zakaj? Ker je tu na delu tradicija patriarhata. Naj spomnim, da patriarhat ni nekaj trdega, večnega in tradicionalnega, zelo elastičen je. To je Meduza, ki se prilagodi vsemu," poudarja antropologinja in klasična filologinja prof. dr. Svetlana Slapšak. Tako kot Svetlana Slapšak, je bila grobih žalitev in groženj s smrtjo na spletu deležna tudi angleška zgodovinarka Mary Beard, ki se je v manifestu Ženske in oblast, posvetila vzorcem, skozi katere se v današnjem obravavanju žensk še vedno kaže kaže vpliv grške antike. Na začetku enega najstarejših literarnih del, Homerjeve Odiseje, je ženska utišana in izločena iz javnega govora, ki pripada moškim. Danes temu nikakor ni več tako, toda številni so znaki, da družbena enakopravnosti vendarle ni dokončan projekt. "Avtorica si zastavi vprašanje, zakaj je ženski javni govor danes praviloma stigmatiziran in to tudi takrat, ko gre za zelo uveljavljene političarke. Potegne simbolno rdečo nit od antike in Penelope pa vse do Hillary Clinton," izpostavlja ključno poanto zgodovinarka in urednica knjige Ženske in oblast, prof. dr. Marta Verginella. Foto: Pixabay
Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.
Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.
Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Neveljaven email naslov