Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
Neveljaven email naslov