Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
905 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico
Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.
Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje.
Skoraj sleherni med nami se je že srečal z vprašanjem, kako je mogoče, da slovenska urbanistična krajina postaja vse bolj vizualno kaotična in da smo brez jasne vizije, kako jo urediti. Sleherni med nami se je pred časom spraševal, kako je mogoče, da v eni od osrednjih kulturnih inštitucij v državi ne prepoznajo umetniških ponaredkov. Morda pa ste se tudi že srečali z vprašanjem, zakaj imamo kot družba velike težave z razumevanjem sodobne umetnosti, zakaj ne ločimo kiča od kakovostnega oblikovanja ter zakaj kot potrošniki pristajamo na vizualno poneumljanje. Kakšna je pri tem vloga šole? Kakšna je likovna podoba učbenikov in delovnih zvezkov, ki so osnovno učno gradivo v slovenskih šolah? So dovolj kakovostno oblikovani? Kako torej že otrokom približati odnos do kakovostnih vizualnih vsebin, kako jih opremiti za prepoznavanje kakovostnega oblikovanja, ilustracije, umetnosti? O vsem tem v tokratni Intelekti, ko jo pripravlja Miha Žorž
Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor?
V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Poovitev oddaje z avgusta 2022.
Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.
V času izrazitih podnebnih sprememb, katerih posledice lahko nemočno opazujemo to poletje, pogosteje razmišljamo o razlogih, s katerimi se je človeška vrsta potisnila v to spiralo. Ker posledice občuti vsak od nas in na vsakem koraku, tudi pogosteje razmišljamo o rešitvah, ki bi pripomogle k zmanjšanju ali vsaj omilitvi posledic podnebnih sprememb. Svetovna politika pri zavezah o okoljskem ukrepanju ni enotna, zato so oči javnosti znova in znova uprte v napredni del stroke z vseh področij, ki že desetletja ne samo opozarja, temveč tudi išče rešitve, kako te posledice omiliti, kako na inovativen način vsaj malo zasukati neusmiljeno kolesje trenutnega gospodarskega modela. A ne glede na to, da so največji onesnaževalci veliki gospodarski sistemi, vsak posameznik hote ali nehote prispeva delček k tej uničujoči zgodbi. Ste se kdaj vprašali, kakšen ogljični odtis ima ena sama samcata objava na družabnem omrežju? Nekaj zanimivih ugotovitev, primerov in rešitev bomo zabeležili v tokratni Intelekti.
V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.
Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?
Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.
Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?
Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.
Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.
Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.
Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi
Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.
Neveljaven email naslov