Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali razlog tiči v genetiki, ali so posredi dejavniki iz okolja?
Pred dobrim mesecem je v strokovni in tudi širši javnosti odjeknil podatek o hitrem upadanju števila semenčic v moški semenski tekočini. Mednarodna študija je razkrila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih štirih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico.
Leta 1971 so imeli moški 99 milijonov spermijev na mililiter semenske tekočine, do leta 2011 je koncentracija padla na 47 milijonov. Svetovna zdravstvena organizacija je mejo, ki lahko predstavlja oviro za naravno oploditev, postavila na 40 milijonov spermijev na mililiter semenske tekočine. Manjše število pomeni slabšo kakovost semenske tekočine. Je tudi indikator slabšega zdravstvenega stanja moških in napoveduje višjo smrtnost.
Kaj to pomeni za moško plodnost? Ali bo človeštvo izumrlo? Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Na ta in še druga pereča vprašanja v oddaji Intelekta odgovarjajo domači in tuji strokovnjaki.
Odzvali so se: soavtor mednarodne raziskave dr. Hagai Levine s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, dr. Alenka Hodžić s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, dr. Milan Reljič z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in dr. Branko Zorn z Oddelka za andrologijo UKC Ljubljana.
Mednarodna skupina raziskovalcev, ki jo je vodil dr. Hagai Levine, je pregledala več tisoč študij, ki so pod drobnogled vzele število semenčic pri moških iz Evrope, Severne Amerike, Avstralije in Nove Zelandije. Zaradi strogih kriterijev je v poštev prišlo le 185 študij, ki so nastale med letoma 1971 in 2011. Podatki pravijo, da je v tem obdobju število spermijev padlo iz 99 milijonov na mililiter semenske tekočine na le 47 milijonov. Dr. Levine: "Razkrili smo prav šokanten upad števila spermijev – padla je tako koncentracija kot njihovo celotno število. Oba sta se pri moških iz zahodnih držav – tudi iz Slovenije – v slabih štirih desetletjih zmanjšala za več kot 50 odstotkov. Lahko si predstavljate, da gre za zelo velik padec, ki kaže na porast neplodnosti med moškimi in na njihovo slabše zdravstveno stanje. Vendar to še ni vse. Ko smo pregledali študije, ki so nastale po letu 1995, smo ugotovili, da se trend še ni ustavil. Nasprotno: število spermijev še vedno upada in celo vedno hitreje."
Specialist javnega zdravja pojasnjuje, da so z raziskavo zajeli skoraj 43.000 moških. "Ena od težav pri tovrstnih študijah se pojavlja pri izboru ustrezne populacije moških, ki jo bomo preučevali. Če bi namreč obravnavali le moške, ki so prišli na klinike za zdravljenje neplodnosti, bi bili rezultati pristranski in ne bi pokazali prave slike. Zato smo te raziskave izključili. Pregledali smo več tisoč študij in upoštevali le meritve med splošno moško populacijo – na primer med študenti in naborniki, pa tudi med partnerji neplodnih žensk in moškimi, ki so pravkar postali očetje. Med zahodnjaki smo prav v vseh skupinah zabeležili zmanjšanje števila semenčic." Ti moški niso nujno neplodni, saj njihova koncentracija semenčic presega kriterije za plodnost, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija.
Povezava do študije: https://academic.oup.com/humupd/article-lookup/doi/10.1093/humupd/dmx022
"V študiji nismo iskali vzrokov, vendar kot strokovnjak s tega področja lahko potrdim, da se je v zadnjem obdobju zelo povečala naša izpostavljenost različnim kemikalijam. Na zahodu smo pogosto v stiku s snovmi, kot so pesticidi in ftalati, za katere vemo, da škodljivo vplivajo na nastajanje semenčic. To pa bi morali dokazati še z dodatnimi raziskavami. Znano pa nam je že tudi, kako na semensko tekočino vpliva življenjski slog. Še posebej škodljiva sta kajenje in debelost. Tudi na tem področju moramo narediti več," opozarja Levine.
"Menim, da prihodnosti ne smemo zgolj napovedovati, ampak jo moramo spremeniti. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da trend upadanja števila semenčic zaustavimo in ga obrnemo navzgor. Lahko bo trajalo dlje časa, saj smo v naše okolje spustili že veliko kemikalij. Te povzročajo tudi epigenetske spremembe, ki se prenašajo na naslednje generacije. Trenutno bi morali še resneje proučiti vzroke za upad števila semenčic. Spremeniti pa bi morali tudi nekatere predpise glede uporabe škodljivih snovi. Naša študija nas opozarja, da se moramo v prihodnje bolje zaščititi. Vsak posameznik, vsi, ki poslušate: poskrbite za zdrav življenjski slog in če se le da, se izognite kemikalijam, ki lahko škodujejo vaši semenski tekočini," svetuje dr. Hagai Levine.
Podatki kažejo, da se z vprašanjem neplodnosti v Sloveniji sreča že kar vsak šesti par. Kadar zdravniki odkrijejo vzrok, je v polovici primerov posredi moška neplodnost. Zaskrbljenost vzbuja zlasti podatek o veliki hitrosti upadanja števila semenčic; kakovost moškega semena se slabša. Vzroke za ta negativen trend moramo najprej poiskati v našem okolju, obremenjenem s hormonskimi motilci in drugimi toksičnimi kemikalijami.
Izraz »endokrini motilci« so strokovnjaki začeli uporabljati ob koncu 20. stoletja, ko so začeli ugotavljati, da nekatere snovi iz okolja vplivajo na delovanje hormonskega sistema pri ljudeh in živalih. Številne snovi, ki se med seboj razlikujejo po kemični sestavi, lahko motijo delovanje hormonov tudi v času razvoja moških spolnih organov. Med hormonske motilce uvrščamo nekatere pesticide, bisfenol, DDT, PCB, ftalate in dioksin.
Še nedolgo nazaj je bila neplodnost skoraj nepremagljiva. Zdaj pa sodobna medicina že pozna tehnike in metode, s katerimi se lahko uspešno zoperstavimo tudi najtežjim primerom. Vendar smo za zdaj še na varni strani – vprašanje pa je, kako dolgo še?
901 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Ali razlog tiči v genetiki, ali so posredi dejavniki iz okolja?
Pred dobrim mesecem je v strokovni in tudi širši javnosti odjeknil podatek o hitrem upadanju števila semenčic v moški semenski tekočini. Mednarodna študija je razkrila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih štirih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico.
Leta 1971 so imeli moški 99 milijonov spermijev na mililiter semenske tekočine, do leta 2011 je koncentracija padla na 47 milijonov. Svetovna zdravstvena organizacija je mejo, ki lahko predstavlja oviro za naravno oploditev, postavila na 40 milijonov spermijev na mililiter semenske tekočine. Manjše število pomeni slabšo kakovost semenske tekočine. Je tudi indikator slabšega zdravstvenega stanja moških in napoveduje višjo smrtnost.
Kaj to pomeni za moško plodnost? Ali bo človeštvo izumrlo? Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Na ta in še druga pereča vprašanja v oddaji Intelekta odgovarjajo domači in tuji strokovnjaki.
Odzvali so se: soavtor mednarodne raziskave dr. Hagai Levine s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, dr. Alenka Hodžić s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, dr. Milan Reljič z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in dr. Branko Zorn z Oddelka za andrologijo UKC Ljubljana.
Mednarodna skupina raziskovalcev, ki jo je vodil dr. Hagai Levine, je pregledala več tisoč študij, ki so pod drobnogled vzele število semenčic pri moških iz Evrope, Severne Amerike, Avstralije in Nove Zelandije. Zaradi strogih kriterijev je v poštev prišlo le 185 študij, ki so nastale med letoma 1971 in 2011. Podatki pravijo, da je v tem obdobju število spermijev padlo iz 99 milijonov na mililiter semenske tekočine na le 47 milijonov. Dr. Levine: "Razkrili smo prav šokanten upad števila spermijev – padla je tako koncentracija kot njihovo celotno število. Oba sta se pri moških iz zahodnih držav – tudi iz Slovenije – v slabih štirih desetletjih zmanjšala za več kot 50 odstotkov. Lahko si predstavljate, da gre za zelo velik padec, ki kaže na porast neplodnosti med moškimi in na njihovo slabše zdravstveno stanje. Vendar to še ni vse. Ko smo pregledali študije, ki so nastale po letu 1995, smo ugotovili, da se trend še ni ustavil. Nasprotno: število spermijev še vedno upada in celo vedno hitreje."
Specialist javnega zdravja pojasnjuje, da so z raziskavo zajeli skoraj 43.000 moških. "Ena od težav pri tovrstnih študijah se pojavlja pri izboru ustrezne populacije moških, ki jo bomo preučevali. Če bi namreč obravnavali le moške, ki so prišli na klinike za zdravljenje neplodnosti, bi bili rezultati pristranski in ne bi pokazali prave slike. Zato smo te raziskave izključili. Pregledali smo več tisoč študij in upoštevali le meritve med splošno moško populacijo – na primer med študenti in naborniki, pa tudi med partnerji neplodnih žensk in moškimi, ki so pravkar postali očetje. Med zahodnjaki smo prav v vseh skupinah zabeležili zmanjšanje števila semenčic." Ti moški niso nujno neplodni, saj njihova koncentracija semenčic presega kriterije za plodnost, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija.
Povezava do študije: https://academic.oup.com/humupd/article-lookup/doi/10.1093/humupd/dmx022
"V študiji nismo iskali vzrokov, vendar kot strokovnjak s tega področja lahko potrdim, da se je v zadnjem obdobju zelo povečala naša izpostavljenost različnim kemikalijam. Na zahodu smo pogosto v stiku s snovmi, kot so pesticidi in ftalati, za katere vemo, da škodljivo vplivajo na nastajanje semenčic. To pa bi morali dokazati še z dodatnimi raziskavami. Znano pa nam je že tudi, kako na semensko tekočino vpliva življenjski slog. Še posebej škodljiva sta kajenje in debelost. Tudi na tem področju moramo narediti več," opozarja Levine.
"Menim, da prihodnosti ne smemo zgolj napovedovati, ampak jo moramo spremeniti. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da trend upadanja števila semenčic zaustavimo in ga obrnemo navzgor. Lahko bo trajalo dlje časa, saj smo v naše okolje spustili že veliko kemikalij. Te povzročajo tudi epigenetske spremembe, ki se prenašajo na naslednje generacije. Trenutno bi morali še resneje proučiti vzroke za upad števila semenčic. Spremeniti pa bi morali tudi nekatere predpise glede uporabe škodljivih snovi. Naša študija nas opozarja, da se moramo v prihodnje bolje zaščititi. Vsak posameznik, vsi, ki poslušate: poskrbite za zdrav življenjski slog in če se le da, se izognite kemikalijam, ki lahko škodujejo vaši semenski tekočini," svetuje dr. Hagai Levine.
Podatki kažejo, da se z vprašanjem neplodnosti v Sloveniji sreča že kar vsak šesti par. Kadar zdravniki odkrijejo vzrok, je v polovici primerov posredi moška neplodnost. Zaskrbljenost vzbuja zlasti podatek o veliki hitrosti upadanja števila semenčic; kakovost moškega semena se slabša. Vzroke za ta negativen trend moramo najprej poiskati v našem okolju, obremenjenem s hormonskimi motilci in drugimi toksičnimi kemikalijami.
Izraz »endokrini motilci« so strokovnjaki začeli uporabljati ob koncu 20. stoletja, ko so začeli ugotavljati, da nekatere snovi iz okolja vplivajo na delovanje hormonskega sistema pri ljudeh in živalih. Številne snovi, ki se med seboj razlikujejo po kemični sestavi, lahko motijo delovanje hormonov tudi v času razvoja moških spolnih organov. Med hormonske motilce uvrščamo nekatere pesticide, bisfenol, DDT, PCB, ftalate in dioksin.
Še nedolgo nazaj je bila neplodnost skoraj nepremagljiva. Zdaj pa sodobna medicina že pozna tehnike in metode, s katerimi se lahko uspešno zoperstavimo tudi najtežjim primerom. Vendar smo za zdaj še na varni strani – vprašanje pa je, kako dolgo še?
Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik
Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.
Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel
Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)
Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti.
Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay
Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay)
Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)
V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.
Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design
Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo
Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)
Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.
Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)
V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.
Neveljaven email naslov