Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področjih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo v sredinem Intervjuju s predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Maja Ahac.
V zadnjem času se je pokazala velika potreba po organiziranem prostovoljstvu, še posebej v teh zadnjih mesecih, ko je velik priliv ljudi iz tujine in si ne moremo privoščiti amaterskega pristopa, kajti posledice so lahko tragične, lahko pride tudi do smrti ljudi. Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. Tudi medsektorskega povezovanja, ni dovolj, da se povezujemo le organizacije med seboj.
Ko delamo razvojne projekte v tujini se vedno povezujemo z lokalnimi organizacijami in so lokalne organizacije tiste, ki izvajajo, oziroma opravljajo delo na terenu. Mi samo sodelujemo. Pomembno je spoštovati lokalno znanje, spoštovati lokalne ljudi. In seveda črpati tudi njihovo znanje in ga potem uporabiti v praksi v vsakdanjem življenju.
Trenutno lahko pri delu z begunci sodelujejo le polnoletni državljani. Starostna sestava, ne le pri beguncih, tudi pri drugih projektih, je zelo raznolika. Imamo tako mlade prostovoljce pa vse tja do 70 in več let. Natančnega števila prostovoljcev pri Adri nimamo, ker se iz dneva v dan spreminja. Dejstvo pa je, da imamo več prostovoljcev kot razpoložljivih prostovoljnih del.
Prava pomoč, če želimo dejansko delati na razvoju določene družbe, če želimo imeti pozitivne družbene spremmebe, če želimo nekaj spremeniti v sami družbi ni dovolj amaterski pristop. Potrebno je vlagati v pridobivanje znanja in potem to znanje uporabiti v praksi. Predvsem pa je treba delati na tem, da se vključi čim večji in širši krog ljudi in organizacij, da ta razpršenost v praksi obrodi določene sadove.
Pri razvojnih projektih gre za vlaganje v razvoj, v razvoj družbe same in gre za dolgoročni proces. Pri humanitarnih pa se ne ukvarjamo s političnimi zadevami, s političnimi vprašanji ampak dejansko pomagamo, ko nastane kritična situacija.
Prva stvar brez katere ne gremo nikamor je analiza potreb, lokalna dostopnost dobrin in znanja. Brez tega ne začnemo projektov. In gradimo od tam naprej.
Preden sem prvič šla v Burundi so me dodobra poučili kakšne so njihove navade – in njihova navada je, da ženske nosijo krila do tal. Meni je bilo grozno, ker smo tu večinoma navajene hoditi v hlačah, ampak sem se zavedala, da je moj vpliv večji od kateregakoli drugega vpliva v njihovem okolju, zato sem svojo obleko in način obnašanja prilagodila njihovi lokalni kulturi.
Dokler nisem začela delati na vodilnem položaju v določeni organizaciji, tudi v Sloveniji, se nisem zavedala te težave. Torej ženska na vodilnem položaju – ja, je težava. Že v sami Evropi, že v Sloveniji je to težava!
Delo humanitarnih delavcev je lahko zelo nevarno in je lahko tudi velik biznis. Potem je ugrabitev humanitarnega delavca tudi biznis.
Ne vem, če cenimo to, da imamo v Sloveniji Policijo, da imamo urejene socialne zadeve, šole, univerze, da imamo zdravstvene domove in bolnišnice. To so tako veliki privilegiji.
Pomembno ni število ljudi, prostovoljcev. Ampak ta srčnost in predanost prostovoljcev Adre, ki so predani skrbi za ljudi, ki se zavedajo, da je človeško življenje neprecenljivo.
V trenutni situaciji v Sloveniji, s trenutnim številom beguncev ki prihajajo, pravim, da imamo vojno stanje. In brez strogega načina organiziranja dela, delo ne bi potekalo brez nekih žrtev.
Mislim, da je pomoč za nekater postala tudi malo moderna. V humanitarnem delu ves čas poznamo tudi takoimenovane humanitarne turiste. Hodijo od ene do druge katastrofe in imajo občutek, da so rešili pol sveta ker so bili tam. Prav tako je tudi zdaj v tej humanitarni krizi. Imamo ljudi, ki pridejo na teren in ne upoštevajo varnostnega vidika. In delajo gnečo na terenu.
Naš poklic sodi med poklice, ki so opredeljeni kot zelo stresni. Predvsem govorimo o psihičnih obremenitvah. Veliko ljudi se psihično zlomi in potrebujejo pomoč.
Ko bom postala tako indifirentna do teh zadev, ko se me človerške usode ne bodo več dotaknile, takrat se bom umaknila.
V določenih trenutkih ne popustim. Ne pogajam se o določenih zadevah. Človeka je treba postaviti na prvo mesto. Predvsem možnost, da preživi in da se razvija.
Mi, ki delamo v razvojnem in humanitarnem delu, smo malo drugačni, malo bolj navdušeni od povprečnih ljudi. Na nek način si želimo spremniti svet. Zavedanje, da lahko malo naredimo ni opravičilo, da nič ne naredimo.
Mi kot ljudje imamo zelo veliko moč. Ne vem, če se zavedamo, da smo mi tisti, ki volimo politike. In da politiki morajo na nek način upoštevati glas ljudstva. In če mi pritisnemo in zahtevamo določene spremembe, se bodo te spremembe zagotovo zgodile. Če bomo tiho teh sprememb ne bo. Potrebno je, da smo glasni. In da pri tem vztrajamo!
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področjih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo v sredinem Intervjuju s predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Maja Ahac.
V zadnjem času se je pokazala velika potreba po organiziranem prostovoljstvu, še posebej v teh zadnjih mesecih, ko je velik priliv ljudi iz tujine in si ne moremo privoščiti amaterskega pristopa, kajti posledice so lahko tragične, lahko pride tudi do smrti ljudi. Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. Tudi medsektorskega povezovanja, ni dovolj, da se povezujemo le organizacije med seboj.
Ko delamo razvojne projekte v tujini se vedno povezujemo z lokalnimi organizacijami in so lokalne organizacije tiste, ki izvajajo, oziroma opravljajo delo na terenu. Mi samo sodelujemo. Pomembno je spoštovati lokalno znanje, spoštovati lokalne ljudi. In seveda črpati tudi njihovo znanje in ga potem uporabiti v praksi v vsakdanjem življenju.
Trenutno lahko pri delu z begunci sodelujejo le polnoletni državljani. Starostna sestava, ne le pri beguncih, tudi pri drugih projektih, je zelo raznolika. Imamo tako mlade prostovoljce pa vse tja do 70 in več let. Natančnega števila prostovoljcev pri Adri nimamo, ker se iz dneva v dan spreminja. Dejstvo pa je, da imamo več prostovoljcev kot razpoložljivih prostovoljnih del.
Prava pomoč, če želimo dejansko delati na razvoju določene družbe, če želimo imeti pozitivne družbene spremmebe, če želimo nekaj spremeniti v sami družbi ni dovolj amaterski pristop. Potrebno je vlagati v pridobivanje znanja in potem to znanje uporabiti v praksi. Predvsem pa je treba delati na tem, da se vključi čim večji in širši krog ljudi in organizacij, da ta razpršenost v praksi obrodi določene sadove.
Pri razvojnih projektih gre za vlaganje v razvoj, v razvoj družbe same in gre za dolgoročni proces. Pri humanitarnih pa se ne ukvarjamo s političnimi zadevami, s političnimi vprašanji ampak dejansko pomagamo, ko nastane kritična situacija.
Prva stvar brez katere ne gremo nikamor je analiza potreb, lokalna dostopnost dobrin in znanja. Brez tega ne začnemo projektov. In gradimo od tam naprej.
Preden sem prvič šla v Burundi so me dodobra poučili kakšne so njihove navade – in njihova navada je, da ženske nosijo krila do tal. Meni je bilo grozno, ker smo tu večinoma navajene hoditi v hlačah, ampak sem se zavedala, da je moj vpliv večji od kateregakoli drugega vpliva v njihovem okolju, zato sem svojo obleko in način obnašanja prilagodila njihovi lokalni kulturi.
Dokler nisem začela delati na vodilnem položaju v določeni organizaciji, tudi v Sloveniji, se nisem zavedala te težave. Torej ženska na vodilnem položaju – ja, je težava. Že v sami Evropi, že v Sloveniji je to težava!
Delo humanitarnih delavcev je lahko zelo nevarno in je lahko tudi velik biznis. Potem je ugrabitev humanitarnega delavca tudi biznis.
Ne vem, če cenimo to, da imamo v Sloveniji Policijo, da imamo urejene socialne zadeve, šole, univerze, da imamo zdravstvene domove in bolnišnice. To so tako veliki privilegiji.
Pomembno ni število ljudi, prostovoljcev. Ampak ta srčnost in predanost prostovoljcev Adre, ki so predani skrbi za ljudi, ki se zavedajo, da je človeško življenje neprecenljivo.
V trenutni situaciji v Sloveniji, s trenutnim številom beguncev ki prihajajo, pravim, da imamo vojno stanje. In brez strogega načina organiziranja dela, delo ne bi potekalo brez nekih žrtev.
Mislim, da je pomoč za nekater postala tudi malo moderna. V humanitarnem delu ves čas poznamo tudi takoimenovane humanitarne turiste. Hodijo od ene do druge katastrofe in imajo občutek, da so rešili pol sveta ker so bili tam. Prav tako je tudi zdaj v tej humanitarni krizi. Imamo ljudi, ki pridejo na teren in ne upoštevajo varnostnega vidika. In delajo gnečo na terenu.
Naš poklic sodi med poklice, ki so opredeljeni kot zelo stresni. Predvsem govorimo o psihičnih obremenitvah. Veliko ljudi se psihično zlomi in potrebujejo pomoč.
Ko bom postala tako indifirentna do teh zadev, ko se me človerške usode ne bodo več dotaknile, takrat se bom umaknila.
V določenih trenutkih ne popustim. Ne pogajam se o določenih zadevah. Človeka je treba postaviti na prvo mesto. Predvsem možnost, da preživi in da se razvija.
Mi, ki delamo v razvojnem in humanitarnem delu, smo malo drugačni, malo bolj navdušeni od povprečnih ljudi. Na nek način si želimo spremniti svet. Zavedanje, da lahko malo naredimo ni opravičilo, da nič ne naredimo.
Mi kot ljudje imamo zelo veliko moč. Ne vem, če se zavedamo, da smo mi tisti, ki volimo politike. In da politiki morajo na nek način upoštevati glas ljudstva. In če mi pritisnemo in zahtevamo določene spremembe, se bodo te spremembe zagotovo zgodile. Če bomo tiho teh sprememb ne bo. Potrebno je, da smo glasni. In da pri tem vztrajamo!
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je že nekaj časa svetovna športnoplezalna velesila – naši plezalci in predvsem plezalke so nas razvadile in zato so pričakovanja vedno večja. Sploh zdaj, ko je športno plezanje postalo tudi olimpijska disciplina, ima Slovenija celo vrsto močnih adutov, ki bodo zagotovo krojili sam vrh. Med njimi je naše najmočnejše orožje pravi meteor letošnje plezalne sezone Janja Garnbret, ki je letos pri svojih 17 letih od šestih tekem zmagala na kar treh, le enkrat pa ni stala na zmagovalnem odru. V sredinem intervjuju na Prvem bo v pogovoru z voditeljem Juretom K. Čoklom predstavila svoja pričakovanja pred koncem letošnje sezone, ki se bo tradicionalno končala s spektaklom v Kranju.
Gost današnje oddaje Intervju bo Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance, ki danes potuje v Rio. Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.
Gozdar, okoljevarstvenik, tabornik, politik, inštruktor kajaka in alpinizma – kaj od tega najbolj zaznamuje življenje Jerneja Stritiha, ki je začel poklicno pot z raziskovanjem gozdnih ekosistemov in sodelovanjem pri reformi okoljskih politik in institucij na državni in mednarodni ravni v devetdesetih. Ima široke izkušnje na področju oblikovanja politik, razvoja institucij, vodenja projektov, okoljskega financiranja in trajnostnega razvoja. Tabornik vse od otroških let je danes starešina Zveze tabornikov Slovenije – Nacionalne skavtske organizacije. O izzivih v prihodnosti v tokratnem pogovoru.
Oči svetovne športne javnosti so v teh dneh uprte v največje brazilsko mesto – Rio de Janeiro, kjer več kot 10 tisoč športnikov tekmuje za 305 kompletov kolajn. Afere z nedovoljenimi poživili, organizacijske težave in problemi brazilske družbe so se umaknile v ozadje, v ospredju so športni dosežki, uspehi in razočaranja. »Hitreje, višje, močneje« odmeva na tekmovališčih, tekma za kolajne je neizprosna, olimpijske igre že dolgo niso več prireditev, kjer bi bilo dovolj le sodelovati, športniki so za olimpijsko slavo pripravljeni storiti marsikaj. Športni uspehi ne prinašajo le slave, pač tudi denar in družbeni ugled, z vrhunskim športom so povezani ekonomski in politični interesi. O sodobnem olimpizmu, etiki in vrednotah v vrhunskem športu in pomenu športa za široke ljudske množice, bo govor v današnjem Intervjuju z dr. Milanom Hosto. Milan Hosta je profesor športne vzgoje in doktor filozofije športa, predavatelj etike športa in olimpizma na Univerzi na Primorskem. Je eden najbolj aktivnih delavcev na področju športa v Sloveniji, med drugim vodi Inštitut za razvoj športa – Spolint, zavzema se za spoštovanje fair-play-a in ohranjanje pozitivnih vrednot športa. Posveča pa se tudi razvoju in poučevanju metod pravilnega dihanja za premagovanje psihičnih in zdravstvenih težav ter spodbujanju inovativnega pristopa k spodbujanju gibalnega razvoja otrok.
Morje, začetek življenja in vsega, kar nas obdaja – tako nas prepričuje sodobna znanost in tudi mitološki viri – je imelo v zgodovini človeštva včasih bolj, včasih manj pomembno vlogo. Človeka pa so ves čas vodile želje, da bi morje zares spoznal, ga obvladal ter izkoriščal njegova bogastva. Naše vedenje o morju se je v stoletjih raziskovanj in znanstvenega razvoja večalo, a je kljub temu še danes nepopolno. Precej od blizu pa ga pozna tokratni gost Intervjuja. Arijan Rapuš je prvi apnea inštruktor v Sloveniji, je vodja šole potapljanja na vdih in podvodnega ribolova z najdaljšo tradicijo pri nas, ki deluje pod okriljem znamenite Apnea Academy, tudi njegovo izobraževalno delo na področju varnosti pri prostem potapljanje je pionirsko. Je tudi školjkar in asistent pilota v Luki Koper. Z njim se bo pogovarjala Liana Buršič.
V tednu pred obiskom Vladimirja Putina v Sloveniji Rusija pričakovano vstopa v ospredje zanimanja slovenske javnosti. Ruska kapelica pod Vršičem sicer velja za eno središčnih točk slovensko-ruskih odnosov, a ti še zdaleč niso le stvar pietete do zgodovinskih osebnosti, dogodkov in prizorišč, ki nas povezujejo. Odnosi med Slovenijo in Rusijo seveda ne segajo le v začetke slovenske državnosti, ampak dlje v zgodovino. Trenutno so še posebej kompleksni zaradi ostre geopolitične slike, ki jo izrisuje sedanjost. Tako v Ljubljani kot v Moskvi zatrjujejo, da so odnosi odlični. Če se omejimo na zadnjih 25 let, se v povezavi z Rusijo pri nas nenehno, tako ali drugače, pojavlja ime Saše Ivana Geržine. Prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji, predsednik Društva Slovenija – Rusija, gospodarstvenik, politik. Človek, ki ima Rusijo rad, in ki jo – tako pravi – razume. Sašo Geržino je pred mikrofon povabil še en poznavalec Rusije, Andrej Stopar. Pogovoru lahko prisluhnite v sredinem Intervjuju, v živo, po 10. uri na Prvem programu Radia Slovenija.
Ali res vse poti vodijo v Rim, se zdi precej retorično vprašanje za Mojco Širok, dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima In Vatikana. Kakšna je specifična teža Italije pri novem razporejanju moči znotraj evropskih formalnih povezav in neformalnih zavezništev? Kakšen je slovenski vpliv v Vatikanu v času pontifikata papeža Frančiška? Zakaj Mojca Širok že več kot 20 let raziskuje strukture in delovanje italijanske mafije? Je novinarska misija na tujem poslednji relikt romantičnega obdobja novinarstva? Z Mojco Širok se bo v sredo po deseti na Prvem pogovarjal Bojan Leskovec.
Letošnje leto je, kot kaže, leto Miha Mazzinija, pisatelja, scenarista, doktorja antropologije in strokovnjaka za računalništvo. Najprej, še pozimi, je za delo Zvezde vabijo, ki se v pomembni meri godi v virtualnih prostranstvih interneta, prejel nagrado Modra ptica za najboljši mladinski roman. No, pred slabim mesecem pa je za knjigo Otroštvo, ki jo je pisatelj označil kot avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, prejel še svojega prvega kresnika. Raziskave kažejo, da tovrstna priznanja knjigam opazno povečajo nakup in knjižnično izposojo, toda Mazziniju se pravzaprav že vse od Drobtinic, romanesknega prvenca, ki se je pred tremi desetletji prodal v dandanes komaj doumljivi nakladi 54 tisoč izvodov, menda ni bati, da ne bi imel bralk in bralcev. Najbrž tudi zato, ker že lepo število let velja za enega najbolj lucidnih, provokativnih in kontraintuitivnih spletnih kolumnistov pri nas. Kako sta si pisateljevanje in blogerstvo podobna in kako sta si različna; zakaj je slovenska psiho-socialna stvarnost neizčrpen vir snovi za pisatelja; ali bo tudi Otroštvo, kakor nekoč že Drobtinice, deležno filmske predelave - to pa so le nekatera izmed vprašanj, ki jih bomo Mazziniju zastavili v tokratnem Intervjuju na Prvem. S pisateljem se bo pogovarjal Goran Dekleva.
Luka Zibelnik je lektor slovenskega jezika v Clevelandu v ZDA. Že osem let od blizu spoznava tamkajšnjo slovensko skupnost, v kateri je tudi sam zelo aktiven. Tudi pri Slovenskem muzeju in arhivu, ki bo odslej bogatejši za dve različici Prešernovih rokopisov pesmi ‘Slovo od mladosti’ in ‘Dohtar’. O dragocenem odkritju, ki bo na ogled tudi v Ljubljani, zapuščini starejših in prihodnosti mlajših generacij Slovencev v Clevelandu ter o novem programu učenja slovenščine na daljavo, bo Luka Zibelnik spregovoril v Intervju v sredo po 10. uri. Z njim se bo pogovarjala Mojca Delač.
V današnjem intervjuju gostimo Dr. Đulo Rušinović Sunara, nedavno upokojeno žilno kirurginjo iz Splita, ki se že 19 let kot prostovoljka ukvarja s hrvaškim zdravstvenim sistemom in z vzpostavljanjem sistema varovanja pacientovih pravic znotraj njega. Ustanovila je hrvaško Združenje za pravice pacientov, je pa tudi podpredsednica Svetovnega združenja za medicinsko pravo. Prepričana je, da je bil hrvaški zdravstveni sistem, ki se je nekoč lahko kosal z zahodnimi zdravstvenimi sistemi, v 90. letih vržen na trg popolnoma nepripravljen, in da je to eden izmed glavnih vzrokov za njegov propad. O tem, kako je vse skupaj povezano s pravicami pacientov, ki na Hrvaškem po njenem mnenju pravzaprav sploh ne obstajajo, in o rešitvah za nastalo situacijo, se je z dr. Đulo Rušinović Sunara pogovarjala Cirila Štuber.
Intervju tokrat namenjamo vprašanju identitete in jezika, kot osnovnega povezovalnega elementa nekega naroda. Po političnih spremembah pred 25-imi leti v pretežnem delu Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope namreč velja, da je edina prava država nacionalna država, v kateri živijo pripadniki enega oz. prevladujočega naroda, ki govorijo en jezik. Andrej Stopar je pred mikrofon povabil poljskega zgodovinarja dr. Tomasza Kamusello (izg. Tómaša Kamusélo), ki se ukvarja z nacionalizmi in oblikovanjem političnih nacij. Profesor z Univerze Saint Andrews na Škotskem linearno pojmovanje jezika, naroda in nacionalne države postavlja v kontekst Evropske unije, njenega pomena in izzivov, kot so brexit in migrantska kriza, s katerimi se povezava sooča.
Doktor Jože Podgoršek je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm. Pred nastopom obeh funkcij si je zadal visoke cilje: ohranjanje trajnostne prehranske verige, znižanje maloprodajnih cen hrane, zvišanje zanimanja mladih za študij upravljanja podeželja in ustvarjanje novih priložnosti za razvoj podeželja. Kako sledi zastavljenim ciljem, boste izvedeli v Intervjuju po 10-ti uri na Prvem programu. Z doktorjem Jožetom Podgorškom se bo pogovarjal novinar Boštjan Močnik.
Slovenija je ena največjih nasprotnic gensko spremenjenih rastlin v Evropski uniji, po drugi strani pa smo veliki uvozniki gensko spremenjenih poljščin, namenjenih za krmo živali. Bo prostotrgovinski sporazume med EU in ZDA spremenil naše prehranske navade? Bi nemški prevzem ameriškega Monsanta na široko odprl vrata evropskih trgov gensko spremenjenim organizmom? Gost sredinega intervjuja bo doktor Borut Bohanec predstojnik katedre za genetiko, biotehnologijo in žlahtnjenje rastlin na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Doktor Bohanec bi z veseljem kupil gensko spremenjen paradižnik, ne bi se branil oranžnega ananasa, kmetijski minister pa se, po njegovem mnenju, pri vprašanju GSO ne bi smel obnašati kot nekakšen ekološki aktivist. Profesor doktor Borut Bohanec, ki skeptikom rad pove, da je tudi papir za evrske bankovce izdelan iz gensko spremenjenega bombaža, v sredo po deseti na Prvem.
30. maja bo v Strasbourgu prisegel novi sodnik sodišča za človekove pravice iz Slovenije doktor Marko Bošnjak. V 47-članskem sodišču bo z 42 leti med najmlajšimi. Poznavalci ga uvrščajo v prvo ligo med kazenskimi pravniki, doktor prava je postal pri 28. letih. Zadnja leta je bil odvetnik in njegove stranke so bili Bavčar, Kangler, Tošič, Lovše in drugi. Prihodnjih 9 let bo sodnik v Strasbourgu.
V sredin Intervju na Prvem smo povabili Matevža Čelika, arhitekta, raziskovalca in avtorja. Soustanovitelj in dolgoletni urednik spletnega portala Trajekt.org se je podpisal tudi pod monografijo New architecture in Slovenia, ki je prvi prerez sodobne slovenske arhitekture namenjen tujemu trgu. Od leta 2010 vodi Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, ki se pod njegovo taktirko lahko pohvali z odmevnimi razpravami, konferencami in razstavami. Ljubljanski Bienale oblikovanja je preobrazil v enega najzanimivejših oblikovalskih dogodkov. Zadnji dve leti opravlja tudi vlogo direktorja evropske platforme Future Architecture. Matevža Čelika je prav na mednarodni muzejski dan pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Peter Giodani/MAO
Te dni naj bi luč sveta zagledale na novo oblikovane smuči za oba najuspešnejša smučarska skakalca minule sezone. Sklenjen naj bi bil tudi končni dogovor med Elanom in cerkljanskim podjetnikom Petrom Slatnarjem o prevzemu skakalnega programa. Šok, ki ga je povzročila nedavna odločitev novih lastnikov begunjskega Elana, se je s tem polegel, slovenski in drugi orli bodo lahko še naprej skakali na slovenskih smučkah, znanje na tem področju ostaja doma. O podrobnostih, motivih in prihodnosti proizvodnje skakalnih smuči v sredinem Intervjuju s podjetnikom in inovatorjem Petrom Slatnarjem.
Neveljaven email naslov