Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Letošnji julij ni postregel samo z nenavadno hladnim in mokrim vremenom, ampak si ga bomo žal zapomnili tudi po številnih letalskih nesrečah. Sestreljeno malezijsko letalo, nesreča tajvanskega in alžirskega letala ? Kljub temu pa letalski promet velja za najbolj varnega, piloti so visoko usposobljeni in vsak dan varno v zrak in nazaj na tla spravijo na tisoče letal. Odgovorno in zahtevno dela zahteva posebne ljudi, enega takih boste slišali v sredinem Intervjuju po deseti. Iztoka Kavčiča, kapitana inštruktorja, vodjo letalskega sektorja pri Adrii Airways in dolgoletnega pilota letala AIRBUS 320, je k pogovoru povabila Andreja Čokl.
Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je nedavno izdala prvo letno poročilo o svojem delu. V njem je zapisala, da je kršitev človekovih pravic vse več. Te se najpogosteje dogajajo najbolj ranljivim skupinam, med drugim otrokom, revnim, bolnim, nezaposlenim in drugačnim. Glede domnevnih kršitev pravic v sodnih postopkih pravnomočno obsojenemu Janezu Janši pa pravi, da ni dobila nobene prijave oziroma pobude za obravnavo tega primera. Varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer je na Intervju povabil Boštjan Močnik.
Slavko Ivančič ni samo odličen pevec, ki je v svoji dolgi in uspešni glasbeni karieri prepeval s v skupinah Bazar, Casino Band in Faraoni, je tudi glasbeni pedagog, pianist, zadnji dve leti umetniški direktor festivala Melodije morja in sonca, pa umetniški vodja klape Solinar in velik ljubitelj nogometa. Letos praznuje dve pomembni obletnici - 40 let glasbenega delovanja in 60. rojstni dan. O vsem tem , se bo z njim pogovarjala Anja Rupel.
Dr. Joachim Gross je eden izmed okoli 100 zdravnikov s slovensko zdravniško licenco, ki imajo dodatno izobrazbo iz homeopatije. Ko se je pred petimi leti preselil v Koper in poleg nemške pridobil še slovensko licenco specialista medicine dela, svoje homeopatske prakse ni opustil, čeprav je vedel, da lahko licenco zaradi tega izgubi. Svojo kršitev pravil je letos marca kar sam prijavil na Etično komisijo slovenske Zdravniške zbornice. Z Dr. Joachimom Grossom se bo o življenju Bavarca v na Obali in o izzivih združevanja klasične medicine in homeopatije v Sloveniji in v Evropi pogovarjala Cirila Štuber.
Andra Pollak je bila stara dve leti, ko se je z družino iz rodne Slovenije preselila v kanadski Montreal. Po študiju prava na mednarodno priznani pravni univerzi McGill je postala odvetnica v Ontariu in bila leta 2008 imenovana za sodnico na višjem kanadskem sodišču v Torontu. Njena prednost je dvojezičnost, saj opravlja delo tako v angleščini kot francoščini. V Slovenijo jo je minuli teden pripeljala 2. Konferenca slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije, na kateri je govorila o jurisdikciji svojega sodišča in mednarodnih izzivih. Tokrat je prišla sama, pravi pa, da bi zelo rada kmalu znova pripeljala svoji hčerki in soproga. O pravu, delu, sodniški službi in Sloveniji, ki jo vedno nosi s seboj, se bo z Andro Pollak pogovarjala Mojca Delač.
Uršula Cetinski si bo pretekle štiri mesece, kolikor je trajal razpisno-izbirni postopek izbora za novega generalnega direktorja Cankarjevega doma, verjetno zapomnila za vse življenje. Čeprav je veljala za najverjetnejšo kandidatko, o končni odločitvi odgovornih ni bila prepričana. Pred njo je zahtevna naloga, saj bo morala največji slovenski kulturni hram po tridesetletnem direktorskem stažu Mitje Rotovnika popeljati v svoje obdobje. Bo nekdanji kulturni urednici Radia Študent, dramaturginji ljubljanske Koreodrame, ustanoviteljici festivala Mesto žensk, vodji gledališkega programa Cankarjevega doma in aktualni direktorici Slovenskega mladinskega gledališča uspelo? Izkušnje in vizije prave umetniške impresarijke bodo tema tokratnega Intervjuja z Uršulo Cetinski - v sredo, 11. junija, po 10. uri na Prvem!
Ko si je kupil prvo kolo si prav gotovo ni mislil, da bo čez nekaj let visoko dvignil roke na znameniti dirki po Italiji - Giru. Še posebej zato ne, ker je prve kolesarke kilometre nabiral na gorskem kolesu in že na prvi "dirki" osvojil 3. mesto. A gorsko kolo je pred štirimi leti zamenjal za cestno, lani na Kitajskem okusil prvo etapno zmago, v 21. etapi letošnjega Gira s ciljem v Trstu, pa premagal vse tekmece in postal prvi Slovenec, ki je dosegel etapno zmago na Giru. Rojeni sprinter profesionalne kolesarske ekipe Giant - Shimano, Luka Mezgec bo gost sredinega Intervjuja na Prvem programu radia Slovenija. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
»Vedno sem bil komunist ... seveda bolj salonskega tipa,« se je dr. Umberto Galimberti, univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije, namuznil, preden ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon Intervjuja. Eden najpomembnejših sodobnih italijanskih filozofov, uveljavljen tudi v svetu, je avtor desetin knjig in zavidljivega števila strokovnih člankov. Javnost osuplja s širino svojih zanimanj, pronicljivostjo uvida v probleme sodobnosti in poljudnostjo svojega izrazja – morda najizraziteje v Mitih našega časa, filozofski uspešnici, s katero se je uveljavil tudi pri nas. Prof. Umberto Galimberti bo gost Intervjuja v sredo, 30. aprila, po 10. uri na 1. programu Radia Slovenija.
Nataša Pirc Musar je kot prva ženska v zgodovini radiotelevizije Slovenija zasedla položaj generalne direktorice. Vodenje javnega servisa je ena od najbolj izpostavljenih funkcij v Sloveniji, o kateri se zdi, da vsi vedo, kakšen človek bi jo moral zasesti, hkrati pa javnomnenjski voditelji vsakič znova vijejo roke in poudarjajo, kako neprimerni posamezniki in posameznice se prijavljajo na razpise zanjo. Tudi v primeru Nataše Pirc Musar ni nič drugače. Odzivi tako znotraj javne radiotelevizije, v medijih in strokovni javnosti so raznovrstni - od navdušenja do pristnega ogorčenja. O razlogih za naskok na mesto generalne direktorice, nabiranju podpore, kadrovskih in programskih potezah na radiu, televiziji in v multimedijskem centru ter prihodnosti javne RTV smo se z Natašo Pirc Musar pogovarjali v Intervjuju na 1. programu Radia Slovenija. 23. maja 2014 je programski svet ponovno odločal o imenovanju in Nataše Pirc Musar ni potrdil za generalno direktorico Radiotelevizije.
Neveljaven email naslov