Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?
Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.
“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”
In kakšno okolje je Slovenija?
“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”
Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.
Cvetana Rijavec je letošnja prejemnica priznanja za življenjsko delo na področju managementa. Kemijska inženirka, ki je postala uspešna direktorica s prepoznavnimi in prebojnimi poslovnimi rezultati. Soustvarjala je kultne slovenske blagovne znamke od prehrambne industrije do farmacije. Velika oboževalka matematike in ruskih literatov, ki govori šest jezikov. Cvetana Rijavec v sredinem intervjuju tudi o tem, zakaj so se potopila številna podjetja, kakšen je profil sodobnega slovenskega managerja in zakaj vodenje utemeljeno na ustrahovanju podrejenih dolgoročno ne prinaša uspeha. Po deseti na Prvem.
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je pred težavno odločitvijo ali naj ostane član Evropske unije. Premier David Cameron je o tem napovedal referendum, ki naj bi bil do konca leta 2017. Pred tem se britanski premier pogaja o reformah, ki jih zahteva njegova država, da bi ostala v Evropski uniji. O tem bodo razpravljali tudi na vrhu Evropske unije prihodnji teden. O britanskih predlogih v oddaji Sredin intervju govori veleposlanica Združenega kraljestva v Sloveniji njena ekscelenca Sophie Honey. Vprašali smo jo tudi o britanskih pogledih na migracije oz. begunsko krizo in o reševanju perečih sporov na Bližnjem vzhodu.
Aktualni pogovori z gosti.
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Leto 2015 je bilo za slovenski turizem izjemno - število tujih turistov je bilo lani največje, odkar živimo v samostojni Sloveniji. Enako velja za naše glavno mesto, ki niza ugodne številke že dolga leta, z letošnjim letom pa prevzema tudi naziv Zelene prestolnice Evrope. Turistični razvoj Ljubljane je očiten, a pomisleki ostajajo: v kolikšni meri so ugodne številke posledica negotovih ekonomskih in političnih razmer v nekaterih tradicionalno turističnih deželah? Kako ob vse večjem številu obiskovalcev ohraniti kvaliteto življenja meščanov? Kaj je cilj Ljubljane: masovni ali butični turizem? In ne nazadnje, kako lahko Ljubljana naziv Zelene prestolnice Evrope kar najbolje izkoristi? Gostja sredinega Intervjuja na Prvem bo Petra Stušek, direktorica Turizma Ljubljana.
Predlog za napoved: migrantski, begunski val se bo tudi letos nadaljeval, zato je treba kljub mnogim pomislekom zagotoviti nadzor nad prehodi državne meje, predvsem proti Hrvaški. Ob tem naj slovenska policija pričakuje, da bodo Hrvati začeli preusmerjati množice migrantov proti Reki in Istri. Tako ocenjuje sedanji položaj, mag. Pavel Čelik, zgodovinar, sociolog, nekdanji policist, ki je opravljal najodgovornejše naloge v tedanji zvezni in republiški milici. Čelik, ki ga je pred mikrofon povabil Milan Trobič, pozna dogajanje na mejah in delovanje organov nadzora, zato meni, da naj državo mejo varujejo slovenski organi. Glede tehničnih ovir na južni meji pa meni, da je to nujen ukrep.
Njegove ilustracije oblikujejo slovenski časnik Večer, po navodilih poslušalcev Radia Študent pa je vsak petek dopoldne v živo - v šestih letih - skupno narisal več kot 200 risb "? la carte", predvsem z aktualno in družbeno kritično tematiko. O stripu predava podjetjem, je avtor prvega slovenskega učbenika stripa zaradi katerega si Miki Muster želi biti še enkrat otrok. A sebe nima za umetnika, ker meni, da je ta beseda preobremenjena. Gost sredinega Intervjuja na Prvem, po 10-ti, bo risar stripov in ilustrator dr. Horowitz, ki kdaj nastopa tudi kot Ciril Horjak. Voditeljica: Nadia Petauer
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
Prejšnji konec tedna so v Planici slovesno odprli Nordijski center Planica - sedem modernih skakalnic s spremljajočimi objekti, prenovljeno letalnico, ter sodoben center za smučarske teke. Čeprav je bilo na začetku gradnje kar nekaj težav so center dokončali v roku in znotraj predvidenih finančnih okvirov. Center ne predstavlja le izjemne priložnosti za športnike, ampak tudi veliko priložnost za turizem. Kaj vse torej ponuja Nordijski center Planica in kako bosta šport in turizem zagotavljala centru preživetje boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostom, direktorjem Zavoda Planica Jelkom Grosom se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Saša J. Mächtig sodi med najpomembnejše slovenske ustvarjalce na področju industrijskega oblikovanja. Kdo ne pozna njegovih kioskov, ki so v drugi polovici 20. stoletja zaznamovali podobo ne le slovenskih, temveč tudi drugih mest po svetu. Mächtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Aktiven je bil tudi kot član izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje ICSID in CUMULUS, bil je med aktivnimi pobudniki in organizatorji 17. svetovnega kongresa ICSID leta 1992 v Ljubljani. Spodbujal je razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Za Mächtigovo ustvarjanje je značilen sistemski pristop, saj so posamezni objekti pa tudi strategije vedno oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja. Ta teden se v Muzeju arhitekture in oblikovanja odpira pregledna razstava, ki mu bo v celoti posvečena, in to je bilo tudi eno od izhodišč za Intervju, ki ga je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Borut Peterlin
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Peter Čeferin je odvetnik z najdaljšim poklicnim stažem v državi, doktor pravnih znanosti, ki že pol stoletja goji žlahtno tradicijo odvetništva, upornik in boem, ki je imel dobre karte že ob rojstvu, mojster karateja, in zadnja leta – tudi pisatelj. Advokatura in literatura sta si blizu, pa ne samo zato, ker so odvetniški spisi pogosto daljši od romanov. Doktor Čeferin ima raje kratke, zgoščene in satirično našpičene zgodbe, ob tem pa je prepričan, so dogodki v resničnem življenju velikokrat bolj neverjetni od opisov izmišljenih dogajanj v še tako šokantni literaturi. »100 sodnjiskih zgodb« v intervjuju z doktorjem Petrom Čeferinom, na Prvem.
"Milan Kučan je bil nepretrgoma več kot dve desetletji in še dolgo po izteku mandata daleč najbolj priljubljeni slovenski politik. Hkrati pa so ga sistematično in strupeno, mirno lahko zapišemo patološko, napadali njegovi politični nasprotniki pa tudi nekateri mediji." To je med drugim v predgovoru k svoji novi knjigi zapisal zgodovinar, Kučanov biograf, dr. Božo Repe. O pisanju biografije takšne osebnosti v okolju s politično kulturo, kot je slovenska, se bo pred izidom knjige Milan Kučan, prvi predsednik s profesorjem Repetom pogovarjal Andrej Stopar.
Slovensko etnološko društvo v letu 2015 praznuje 40 let. Na dan osrednjega praznovanja ob tej obletnici bomo v Intervjuju na Prvem gostili predsednico društva Anjo Serec Hodžar. Kakšna je vloga Slovenskega etnološkega društva in sorodnih društev v stroki in znanosti, kakšen pomen ima za širšo javnost? Kakšna je sploh vloga etnologije in etnologov pri nas, kako se je spreminjalo njihovo delo in delovanje društva skozi štiri desetletja? Se aplikativnost etnologije lahko pokaže tudi pri aktualnih dogodkih in trenutnem stanju družbe? Ta in druga vprašanja bo predsednici Slovenskega etnološkega društva Anji Serec Hodžar po deseti zastavila Andreja Čokl.
Neveljaven email naslov