Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.

Gostja Intervjuja bo filantropinja, ki pri 81. letih še vedno potuje na krizna žarišča, kjer vodi programe psihosocialne pomoči in tako z ostrim umom in velikim srcem pomaga tistim, ki so pomoči najbolj potrebni – otrokom. Dr. Anica Mikuš Kos, specialistka psihiatrije in pediatrije, se je začela s humanitarnim delovanjem intenzivneje ukvarjati v 90. letih, ko so v Slovenijo pred vojno pribežali hrvaški in bosanski begunci. Takrat je bila vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, pred tem je kot raziskovalka delala na Inštitutu filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, bila je tudi vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki.
Danes je predsednica Slovenske filantropije, saj že 25 let delujete na humanitarnem področju. Velikokrat poudari, da jo je na to pot pripeljala lastna izkušnja 2. svetovne vojne. Ve namreč, kako je, če si ločen od staršev, kako je, če je kdo preganjan zaradi vere (njena mati je bila judinja), ve, kako je, ko vam ljudje pomagajo zato, ker so ljudje, ne zaradi ideologije, vere ali nagrade.
V svojem humanitarnem delu se je osredotočila na delo z učitelji in drugimi odraslimi, ki delajo s travmatiziranimi otroki, in v zadnjih dveh desetletjih prepotovala Balkan, Kavkaz, šla v Afganistan, Gazo, Moldavijo, Turčijo, Kurdistan. Zakaj je pomembno delati prav z učitelji?

Z dr. Mikuševo smo kritično pogledali na stroko, iz katere izhaja, in se v pogovoru dotaknili tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Po njenem mnenju je pri otrocih (ali ljudeh na splošno), ki preživijo hudo izkušnjo, vojno ali nasilje, ključnega pomena novo okolje, v katerega pride ta oseba. Raziskava, ki se je osredotočila na preživele iz Auschwitza, je namreč dokazala, da ima tak človek v varnem, vključujočem in spodbudnem okolju veliko več možnosti, da zaživi normalno in uspešno.

“Raziskava je pokazala, da so imeli otroci, ki so po taborišču prišli v ugodna okolja – pa ne materialno, temveč emocionalno in socialno ugodna okolja, mnogo manj težav, so bolje funkcionirali, si ustvarili družine, imeli dobre odnose z ljudmi in bili uspešni pri svojem delu. Za razliko od otrok, ki so prišli v neugodna okolja, kjer pa je bila njihova usoda veliko bolj žalostna.”

In kakšno okolje je Slovenija?

“Najprej zavisi od tega, v katero mikrookolje prideš. Ali prideš v dijaški dom v Kranj ali pa prideš na šolo (in tudi takih imamo kar nekaj v Sloveniji), ki je bolj prijazna, gostoljubna, ki lepo sprejme tujce, ne glede na to, od kod so ti tujci – ali so otroci diplomatov, begunci, ali prihajajo s Kosova kot največji reveži. Tako da mislim, da je težko generalizirati. Problem pa je v tem, da so tisti, ki niso najbolj gostoljubni, silno glasni in na nek način dajejo nek ton, neko barvo, nek lak Sloveniji, ki je neugoden. Moram pa reči, da se je situacija po dogodkih v Kranju vseeno obrnila nekoliko na bolje. Čutiti je manj negativnega in več pozitivnega.”

Humanitarka, ki se, ko potuje po svetu na krizna žarišča, ne boji bomb ali pušk, temveč le hitrih voznikov, je današnjo situacijo primerjala tudi s tisto v 90. letih, ko je v Sloveniji bilo nekaj 10 tisoč beguncev iz Bosne. Z mnogimi je še vedno v stiku, čeprav so odšli na različne konce sveta. Njihove besede o Sloveniji so lepe, izkušnje pozitivne. A zakaj so potem odšli drugam? Anica Mikuš Kos je odgovorila s primerom izvrstnega dijaka matematika, ki mu v Sloveniji niso dovolili vpisati se na fakulteto, čeprav je bilo njegovo znanje boljše od marsikaterega študenta. Štirje njegovi kolegi so istočasno v drugih državah takoj dobili možnost študija, kasneje dela. Slovenija ni prepoznala priložnosti, kot je na žalost še danes.