Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Potem ko je Hrvaška pred tedni dobila pozitivno oceno Evropske komisije glede tehnične pripravljenosti za vstop v šengensko območje, bo Hrvaška čez dober mesec in pol prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije, takrat enkrat pa naj bi dobila novega predsednika ali predsednico države, vse bliže so tudi splošne volitve. A velikih sprememb ni pričakovati, ne v notranji ne v zunanji politiki. Razmere niso dobre, a veliko slabše tudi ne more biti, pravi dr. Žarko Puhovski, čigar ocene zgodovinskih dogodkov in analize aktualnih dogajanj vedno znova dvigujejo prah.
»Z dobrimi odnosi na delovnem mestu pridobimo vsi in zanje je najbolj od vseh odgovorno vodstvo,« pravi dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateški in krizni menedžment. V sredinem Intervjuju jo bomo vprašali tudi, zakaj so slabi odnosi na delovnem mestu v Sloveniji eden izmed pomembnih razlogov za bolniške odsotnosti in kaj žene tiste, ki se lotijo uničevanja ugleda uspešnih ljudi na vodilnih delovnih mestih.
Aktualni pogovori z gosti.
Jedrska elektrarna Krško je največji energetski objekt pri nas, pokrije 20 odstotkov slovenske električne porabe, do konca oktobra je v postopku rednega remonta. Nuklearko v Krškem že 31 let vodi Stanislav Rožman. V sredinem Intervjuju se bomo z njim pogovarjali o jedrski varnosti in slovenski jedrski prihodnosti. Ali je odločitev za gradnjo drugega bloka nuklearke politična ali strokovno- energetska odločitev? Ali drži, da so na področju načrtovanja in gradenj nukleark pobudo prevzela ruska in kitajska podjetja? Kaj pa prihodnost z obnovljivimi viri energije? Autor: Bojan Leskovec
V intervjuju bomo v sredo gostili direktorja fotografije in fotografa Aleša Bravničarja, ki v svojem poklicu naleti na veliko dvignjenih obrvi. Nekateri ga občudujejo, drugi se nad njegovimi fotografijami golih žensk zgražajo. Je avtor številnih mednarodnih razstav in nagrajenec festivala Slovenia Press Photo. Za njim je že več kot 200 naslovnic za slovenski Playboy, revijo, ki jo soustvarja že od začetka. Ob njegovi skorajšnji 20. obletnici fotografiranja se bomo ozrli na pot, ki jo je prehodil. Se Slovenke rade fotografirajo gole, predvsem za estetsko fotografijo? Kateri predeli sveta so najbolj fotogenični, bo fotograf Aleš Bravničar v nadaljevanju zaupal Marku Rozmanu.
Sredi tedna otroka in evropskega tedna ozaveščanja javnosti o disleksiji in drugih specifičnih težavah ter dan pred svetovnim dnem duševnega zdravja bomo v sredinem Intervjuju na Prvem gostili dr. Marijo Kavkler. Zdaj že dobro leto dni upokojena, a še vedno dejavna zunanja sodelavka ljubljanske Pedagoške fakultete je vse svoje poklicno življenje posvetila osebam s specifičnimi učnimi težavami, si prizadevala za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, raziskovala vpliv socialnih okoliščin na šolsko uspešnost otrok ter sodelovala pri izobraževanju številnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter drugih strokovnih delavcev za poučevanje učencev s posebnimi potrebami. O stanju na tem področju nekoč in danes, izzivih in rešitvah ter delovanju društva Bravo, ki mu dr. Marija Kavkler predseduje, bosta z Andrejo Čokl govorili po deseti.
V tokratnem Intervjuju bomo spoznali gospo z zanimivo življenjsko potjo, saj jo je le-ta od skromne želje, da bi delala na recepciji Doma starejših, vodila strmo navzgor. Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, pravi, da zvečer ob misli na drobne pozornosti, ki jih nameni starejšim, mirno zaspi, vse ideje pa si sproti zapisuje. V mesecu, ko osveščamo o demenci, je Ana Petrič v pogovoru z Lucijo Fatur spregovorila tudi o prav posebnem načrtu, o tem, zakaj jo ta bolezen tako zanima in o srčnem življenju s starejšimi.
Ko se severnemu medvedu tali ledena plošča na kateri stoji, tudi človeštvo izgublja tla pod nogami, opozarja Gaja Brecelj, direktorica Umanotere- Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Hkrati je optimistično prepričana, da ima Slovenija vse potenciale, da postane model trajnostnega razvoja v svetu. Gaja strastno verjame v svoja načela, v svoj poklic in projekte, ki temeljijo na okoljevarstvu in družbeni pravičnosti. V sredinem Intervjuju bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, zakaj je osnutek slovenskega energetskega in podnebnega načrta nedodelan in eden najmanj ambicioznih v Evropski uniji.
Gorsko reševanje je način življenja, Gorska reševalna zveza Slovenije pa nepogrešljiva prostovoljna organizacija, ki povezuje sedemnajst društev in postaj. Zahtevna gorska in druga reševanja s srečnim koncem so največja spodbuda za izurjene, telesno in duševno dobro pripravljene ekipe. O predanem delu in položaju gorskih reševalcev se bomo pogovarjali z Janezom Rozmanom, predsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije, ki se je gorskim reševalcem pridružil zaradi osebne nesreče v gorah.
Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda bo tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, o njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v 90-ih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in potem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki. O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema.
Če kdo omeni starodobna vozila, najbrž pomislite na starejše gospode, ki so si tega konjička privoščili po odhodu v pokoj. Toda med slovenskimi ljubitelji »oldtimerjev« je tudi mlada ženska, ki se je na tem področju celo mednarodno uveljavila. Tudi pri nas si že vrsto let aktivno prizadeva za korektno obravnavo starodobnih vozil v prometu, popularizacijo premične tehnične dediščine in ozaveščanje o pomembnosti ohranjanja le-te za prihodnje rodove. Nataša Grom Jerina je vršilka dolžnosti generalne sekretarke Slovenske veteranske avto-moto zveze, podpredsednica Mednarodne zveze za starodobna vozila FIVA in predsednica njene kulturne komisije. Vedno polna energije, novih zamisli, vedno »v akciji« … Kako se znajde v bolj moškem svetu tehnike, kako je področje ohranjanja starodobnih vozil razvito pri nas in kakšna so prizadevanja za vključitev mladih in žensk v vrste ljubiteljev starodobnikov, bo povedala v pogovoru z Andrejo Čokl.
Medicina in zgodovina. Dve področji, ki jima je skoraj vse življenje posvetil dr. Elko Borko, upokojeni zdravnik in predavatelj na medicinskih fakultetah v Ljubljani in v Mariboru. Kot otrok narodno zavednih staršev je doživel nacistično izgnanstvo v Srbijo, se po vojni posvetil študiju medicine, opravil specializacijo iz ginekologije in vrsto let vodil Kliniko za ginekologijo UKC Maribor. Je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in pri petinosemdesetih letih dejaven član Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenije. Zadnjih pet let je predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva in Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture v Mariboru. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
Porabski Slovenci so po priključitvi prekmurskih Slovencev k matični domovini pred sto leti ostali odrezani in izolirani na severozahodu Madžarske. In tako je bilo dolga leta. Na različne načine so se bolj ali manj uspešno upirali asimilaciji. Kako pa živijo danes? O tem se v sredinem Intervjuju pogovarjamo z Andreo Kovacs, novo predsednico krovne Zveze Slovencev na Madžarskem. Kot direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina je zaslužna za uspešno delovanje slovenske vzorčne kmetije na Gornjem Seniku. Z različnimi evropskimi čezmejnimi projekti pa skuša spodbuditi gospodarski razvoj Porabja. Prepričana je namreč, da je to edina možnost za ohranitev slovenske narodne skupnosti.
Marc Leland Greenberg, slavist z doktoratom iz prekmurščine, pojasnjuje, kako so Prekmurci ob koncu osemdesetih let sprejeli Američana, rojenega v Hollywoodu, ki jih je želel posneti za raziskavo svoje doktorske disertacije, in zakaj je prekmurščina tako zanimiva za raziskovanje. Profesor slovanskih jezikov in književnosti na Fakulteti za jezike, literature in kulture Univerze v Kansasu in njen dekan se raziskovalno posveča tudi hrvaški kajkavščini, črnogorskemu štokavskemu standardu, češčini in ruščini. Poučen je tudi o jezikih, sosednjih Slovanom: o nemščini, madžarščini, albanščini, novi grščini in uralskem jeziku. Je tudi glasbeno nadarjen, igra klasično kitaro, rusko kitaro s sedmimi strunami in renesančno lutnjo – kot solist ter v duetih in v ansamblih v ZDA in v Evropi. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem nastopnem predavanju za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na katerem je predstavil nastajanje največjega priročnika o slovanskih jezikih in jezikoslovju.
Magistrica Ana Stanič je odvetnica, mednarodno uveljavljena strokovnjakinja za mednarodno pravo, energetiko, investicijsko in mednarodno arbitražo, svetovalka številnim državam, podjetjem in mednarodnim institucijam. Maja jo je Slovenija imenovala tudi za članico Haaškega arbitražnega sodišča. Že skoraj vse življenje je njen dom – svet. Čeprav je v Sloveniji, s katero je povezana po očetovi strani, vsega skupaj živela le dve leti, pa je z njo vseskozi tesno povezana. Magistrica Ana Stanič bo gostja Intervjuja v sredo po 10. uri na Prvem.
Prvega avgusta bo vodenje naše največje bolnišnice - Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani - prevzel Janez Poklukar, zdravnik internist. Pred njim je zahtevna naloga. Dosedanji sanacijski ukrepi v UKC niso dali pričakovanih rezultatov, lani je imel prek 22 mio evrov izgube, kar je manj kot predlani, a za skoraj 50 odstotkov več kot so načrtovali. Veliko spretnosti bo potrebne tudi za ureditev odnosov in razmerij znotraj ustanove. Dr. Poklukar ima s tem že izkušnje; lahko se pohvali, da je uspešno uredil finance in razmere v jeseniški bolnišnici. O njegovi viziji vodenja UKC, usklajevanju managerskega in zdravniškega dela ter zasebnega življenja v pogovoru Aljane Jocif z dr. Poklukarjem.
9. september je datum, na katerega naj bi v vesolje poletela prva slovenska satelita NEMO-HD in Trisat. Prvega so v sodelovanju s kanadskimi znanstveniki razvili v Centru odličnosti Vesolje, direktor katerega je prof. dr. Tomaž Rodič. Pravi, da raziskovanje vesolja ni več le v domeni velikih ter da bi bilo zelo nespametno, če se v Sloveniji ne bi ukvarjali z vesoljskimi tehnologijami. Te namreč omogočajo učinkovit nadzor naravnih virov in so tako tudi družbeno koristne. Več o tem, o preprekah, ki jih je bilo treba preskočiti pri razvoju satelita NEMO-HD, romantičnosti delovanja v vesoljski panogi ter o sodelovanju s slovenskimi in tujimi znanstveniki na področju raziskovanja vesolja in razvoja vesoljskih tehnologij v pogovoru s prof. dr. Tomažem Rodičem.
Čeprav smo že sredi poletja in počitnic, bomo v prihodnji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub, objektivno gledano, skromnejšim možnostim? Se bo slovenski znanosti finančno vendarle uspelo prebiti z repa Evropske unije?
Čeprav smo že globoko sredi poletja in počitnic, bomo v naslednji uri malo vendarle pokukali v laboratorije. Kajti tudi tam se dogajajo številne zanimive stvari, ki so vredne pozornosti. Tudi sredi poletne sopare. Gost tokratnega sredinega Intervjuja na Prvem je prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, kjer se v zadnjem času lahko pohvalijo s številnimi zelo odmevnimi raziskavami. Kemija v 21. stoletju na različne načine postaja vse bolj zelena in to se pozna tudi pri raziskovalnih usmeritvah. Kaj je potrebno za prebojne raziskave v hudi svetovni konkurenci kljub objektivno gledano skromnejšim pogojem? Se bo slovenska znanost finančno vendarle uspela prebiti z repa Evropske unije? S prof. dr. Gregorjem Anderluhom se je pogovarjala Nina Slaček. Foto: Jernej Stare, Kemijski inštitut
Neveljaven email naslov