Andrej baron Winkler (1825–1916) spada med zelo pomembne slovenske politične osebnosti v obdobju avstro-ogrske monarhije. Bil je med ustanovitelji Slavljanskega bravnega družtva, Narodne čitalnice v Gorici  in leta 1864 Slovenske matice v Ljubljani. Opravljal je funkcijo poslanca v goriško-gradiškem deželnem zboru in v državnem zboru na Dunaju. V deželnem zboru se je zavzemal za sožitje med Slovenci in Italijani ter  za uporabo slovenščine v dopisovanju s slovenskimi občinami in na sejah deželnega zbora. Zaslužen je za sprejem deželnega volilnega zakona, ki je zmanjšal število italijanskih in povečal število slovenskih poslancev v deželnem zboru. Leta 1880 ga je cesar imenoval za predsednika dežele Kranjske in svojega namestnika. Državno upravo, ki je bila skoraj v celoti nemška, je počasi zamenjal s slovenskimi uslužbenci ter uvedel slovensko uradovanje v občinah in dopisovanje v slovenščini. Veliko naporov je vložil tudi v razvoj zdravstva in šolstva na Kranjskem. Cesar Franc Jožef mu je leta 1883 podelil dedni plemiški naziv barona.  Skratka, baron Winkler je pomembno sooblikoval našo zgodovino v devetnajstem stoletju, zato si zasluži, da živi v zgodovinskem spominu. Znanstveno monografijo o njem je napisal  upokojeni diplomat in politik Jože Šušmelj. Ta je  kot soavtor sodeloval pri vrsti zbornikov, objavil pa je tudi precej avtorskih knjig, in to v  dvanajstih letih, med drugim leta 2003 knjigo Zgodba o zakonu, s podnaslovom Sprejemanje zakona za zaščito slovenske manjšine v italijanskem parlamentu, leta 2009 Trpko sosedstvo: nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1946–2001 in konec minulega leta – v zbirki Besede s Planote pri Društvu ljubiteljev narave Planota in  s spremno besedo dr. Branka Marušiča – še delo o baronu Winklerju. Več o nekoliko pozabljenem politiku bo Jože Šušmelj povedal v oddaji Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo.