Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Ob mednarodnem dnevu pismenosti nas zanima, kako pismeni smo Slovenci in kaj koncept pomeni v današnjih kulturno-družbenih okoliščinah. Dr. Jerica Vogel z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je danes najpomembnejša zmožnost refleksije in razmisleka.
September je tudi na Valu 202 mesec (skupnega) branja. Knjižničarka na Gimnaziji Bežigrad Savina Zwitter pravi, da toliko, kot beremo v 21. stoletju, verjetno niso brali nikoli prej. A kaj beremo in kako? "Novice, bloge in mnenja, opažamo pa upad zanimanja za branje leposlovja in daljših strokovnih besedil." Zakaj in kako izboljšati kulturo branja?
Zagrizli smo v glutenski ali pa brezglutenski hlebček, saj nas je zanimalo, kaj pomeni, da se zarečenega kruha največ poje.
Kaj pomeni, da kdor jezika špara, kruha strada? To vprašanje smo zastavili naključnim anketirancem. Kot je povedala gospa: "Če boš molčal in se ne boš potegnil zase, ne boš nič imel."
Povsod puščamo sledi, tudi na spletu in v našem avdioarhivu! Spraševali smo, kaj pomeni: kjer osel leži, tam dlako pusti.
Poznate tisti občutek, ko v trgovini na oddelku za vrtno pohištvo s polnimi rokami izdelkov mrzlično iščete prodajalca? In če ste ga še malo prej videli pri senčnikih, je izginil kakor kafra. Hm … Izginil kakor kafra?
Kaj pomeni, da zaradi dreves ne vidiš gozda? Pomagajte nam razvozlati pomen tega frazema.
Tudi ta oddaja ni splavala po vodi, čeprav je govora prav o tej življenjsko pomembni tekočini. Tiha voda bregove dere je naš naslednji frazem. Oziroma pogosto samo v krajši obliki “tiha voda” …
Jezi, kajne? Vas sprašujemo vsak petek, ko skupaj iščemo definicijo in pomen znanih pregovorov in frazemov. Tokrat nas zanima, kaj pomeni, da vsak po sebi vatle meri.
Dobro jutro vam vošči stalna jezikalna zasedba. In danes lahko na to pikro odgovorite: ja, gliha vkup štriha. Kaj pa to sploh pomeni?
Konj je beseda, beseda pa ni konj. Zakaj ne krava ali mačka? Kaj pravzaprav pomeni beseda ni konj?
Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo analizira medijsko poročanje o nasilju. Kako poročati o nasilju? Evfemistično, z besediščem, ki je olepšano in na neki način prikriva brutalnost dogodkov, ali na drugi strani konkretno?
Gremo v kuhinje, delavnice in na bauštele. Morda dobite tudi kako idejo za malico ali piknik. Vreme je šajba!
Nič ne košta, če si vzamete cajt za jezikalsko župo. Z dr. Urško Krevs Birk govorimo o germanizmih. Kako v narečju rečete zavoram, štedilniku ali časopisu? Zakaj je slovenščina tako prežeta z izposojenkami iz nemščine?
Jezikamo o zgodnjem poučevanju in učenju tujih jezikov. Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da je recept: vse ob pravem času in ob pravih pogojih.
So poimenovanja rastlinskih in brezmesnih izdelkov primerna, pravilna, dovolj jasna in povedna? “Meni se zdi v redu, če jih to potolaži,” pravi anketiranka.
Obljubljamo, da te oddaje ni napisala umetna inteligenca. Je pa ChatGPT avtor besedila, ki so ga poslušalci morali prepoznati v primerjavi z besedilom izpod peresa človeka. Ugotavljamo, da naloga ni tako preprosta.
Z jezikoslovko Nino Pahor analiziramo glasoslovje slovenskih narečij in krajevnih govorov.
Po velikonočnih praznikih in pred prvomajskimi odgovarjamo na vprašanje, kako pišemo posebne in praznične dneve: z malo ali z veliko začetnico? Nastopajo svetniki, pa tudi Rdeča kapica, muca Copatarica in riba Faronika.
Neveljaven email naslov