Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?
Dr. Saša Babič z Inštituta za slovensko narodopisje ZRS Sazu pravi, da so vulgarizmi po SSKJ poenostavljeno, preprosto obravnavanje in prikazovanje. Po jezikoslovni definiciji pa je vulgarizem beseda, ki je glede na moralna, družbena pravila zelo neprimerna. Pogosto služi za diskreditacijo sogovornika. "V tem primeru gre za to, da nekoga ponižamo, razorožimo, če uporabim figurativni jezik. Naredimo ga manj močnega, hočemo postaviti naše argumente nad argumente drugih. Iz sobesedila, konteksta, iz družbenega poznavanja zaznamo, kaj je vulgarno in kaj ne. Če rečemo otroku ti si moja kozica ali ščurkec, to ni nič vulgarnega. Če bomo rekli neznani osebi na cesti: umakni se, koza, bo to absolutno vulgarno rabljen jezik." Znan in odmeven primer iz medijev je tudi beseda presstitutka: "Je asociacija na poimenovanje, ki ni vulgarno, je konotacijsko dovolj nevtralno, v tem kontekstu pa je absolutno popoln vulgarizem."
Imate trenutek? Prisluhnite oddaji Jezikanje. Oddaji, ki je ni treba posebej predstavljati. Tokrat smo jo obložili z vljudnostnim balastom, ustaljenimi obrazci in klišeji, ki polnijo vsakdanjo komunikacijo
Novi Veliki slovensko-madžarski slovar vsebuje skoraj 11.000 iztočnic, 15.000 kolokacij, 2400 zgledov in več kot 33.000 prevodov
Dragi jezikovni prijateljčki, tokratna temica bo predramila možgančke in vznemirila ušeska. Ekip’ca Jezikanja je odšla tudi na uličico, a še prej na rižotko in solatko z jajčkom, popila kavico in si naročila tortico
Logopedinja Larisa Zupanič pravi, da je razvojno-jezikovno motnjo težko opredeliti, saj je zelo kompleksna. Kaže se predvsem na področju jezikovnega razumevanja in izražanja.
Doc. dr. Luka Repanšek nam odstira skrivnosti staroindijskega knjižnega jezika sanskrta. Zanj je značilen tudi omikan register, zatorej: naj se prisluhne oddaji Jezikanje!
Sara Bevc Jonan je tolmačka in predavateljica arabščine, ki je pred skoraj dvema desetletjema kot begunka z družino prišla iz Iraka v Slovenijo
Radijski prijatelji in virtuatelji, pridružite se megastičnemu jezičnemu jogalatesu! Z dr. Tanjo Mirtič govorimo o prekrivankah, ki nastanejo z izraznim prekrivanjem in hkrati s krnjenjem ene ali dveh samostojnih besed
Glavni stavčni členi so povedek, osebek, predmet in prislovno določilo (časa, kraja, načina ali vzroka). Osebek ni samo oseba ali živo bitje, osebek je lahko tudi drek.
Kaj je Adamova ali Evina obleka oziroma kostim? Odgovarjajo naključni mimoidoči, razlago pa poznata Tadej in Uršula!
Kakšen boj je donkihotski boj? Z definicijo se borimo kot don Kihot z mlini na veter!
Kdo je Godot in zakaj ga čakamo? Na to vprašanje odgovarjajo anketiranci, z razlago pa sta postregla Uršula in Tadej!
V poletni rubriki oddaje Jezikanje raziskujemo urbane izraze, v katerih nastopajo ljudje v precej nepričakovanih besednih zvezah. Tadej in Uršula tokrat sprašujeta, zakaj se reče, da nekdo pri petdesetih letih sreča Abrahama ...
V poletni rubriki oddaje Jezikanje raziskujemo urbane izraze, v katerih nastopajo ljudje v precej nepričakovanih besednih zvezah
V poletni rubriki oddaje Jezikanje raziskujemo urbane izraze, v katerih nastopajo ljudje v precej nepričakovanih besednih zvezah
Tadej in Uršula se v poletni jutranji rubriki lotevata stalnih besednih zvez. Predvsem takih, ki vključujejo kako bolj ali manj znano ime. Tokrat o Matildinem poljubu.
V poletni rubriki oddaje Jezikanje raziskujemo urbane izraze, v katerih nastopajo ljudje v precej nepričakovanih besednih zvezah.
"Uničenje jezika je izguba kulturne avtonomije, duhovnosti, intelektualne neodvisnosti. Če želite, metaforično, tudi izguba duše," pravi poliglot dr. Zuckermann
Novi jezikovni portal za osnovnošolce in dijake prinaša več kot 94.400 gesel, pomaga nam razumeti, kaj pomeni iskana beseda, kako se pregiba in izgovori, kako dolgo jo že uporabljamo in od kod izvira
Neveljaven email naslov