Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Lp, to je oddaja Jezikanje. V 5ek bomo z dr. Mijo Michelizza razpravljali o internetnih kraticah. Lol, te so seveda starejše od interneta, zato z razumevanjem np. Rtm ste gotovo kdaj že napisali v sms in pričakovali vsaj tnx v odgovor.
Helene Jelenc je antropologinja, popotnica in blogerka. Pravi, da so v slovenščini najtežje sklanjatve, najbolj pa smo občutljivi na rabo slovničnega spola.
Srečno! Tako se pozdravljajo rudarji. Zakaj, verjetno ni treba pojasnjevati. Dr. rudarskih ved Boris Salobir in njegov učenec Tadej Vohar, edini dijak četrtega letnika Rudarstva, pravita, da je jezik knapov zelo poseben. Veliko je germanizmov: lojtra, rajda, rigl, šaht, štajger, štanga … Zanimivo pa je, da rudarji nikoli ne obrekujejo svojih žena!
Z dr. Mojco Žagar Karer "čekiramo" poimenovalne možnosti v slovenskem jeziku. Kdaj ostane beseda citatna, kdaj jo prevzamemo ali najdemo slovensko ustreznico?
Dr. Marko Snoj pravi, da se količina srčkov vsaj toliko kot na policah, pozna tudi v jeziku. Zakaj se skoraj vse ljubkovalnice končajo na -i, zakaj so iz živalskega sveta, kdo je moja in kdo moj?
Kakšen ustvarjalec bi bil France Prešeren danes? Bogati založnik, obubožani pesnik, samostojni kulturni delavec, ugledni umetnik ali obstranec? Andrej Kokot in Boštjan Soklič sta v projektu Zaigrajmo pesnike uglasbila Prešerna, mu dodala sodobni pridih in ga aktualizirala.
Kako so nastale besedne igre tipa: "Vsi smo izbrali poštenost, samo Tone Rop." Dr. Ambrož Kvartič razlaga, kdaj postanejo besedne igre spletna senzacija in kako se rodi internetna folklora.
Predsednica društva Radi pišemo z roko Marijana Jazbec pravi, da je pisava izvirna in neponovljiva človekova finomotorična spretnost. “V pisavi se opazi marsikaj, če si šolan, opaziš skoraj vse. Od velikosti črk in zank, do pisalne linije, naklona črk, robov, podpisa in podobno.”
Z jezikoslovko dr. Robin Queen z Univerze Michigana in prevajalcem Damjanom Zorcem jezikamo o tako imenovanih slovničnih fašistih oziroma 'grammar nazijih'.
V Jezikanju navijamo po naše: o jeziku nogometnih, smučarskih, košarkarskih in drugih navdušencev. Kaj pa privrženci šaha ali plezanja? Držijo, stiskajo in grizejo?
Juan Moreno Moreno je psiholog in bodoči magister hispanistike, ki se je pred tremi leti zaradi ljubezni preselil v Maribor. Danes poučuje španščino in se vsakodnevno uri v slovenščini. Na Twitterju pod vzdevkom Bogi Španec zapisuje svoje jezikovne prigode. “Na začetku je bila zelo težka beseda: železniška, zato sem običajno rekel kar: vlak postaja! Potem sem pred ogledalom vadil izgovarjavo. Bil sem sam svoj logoped za slovenski jezik.”
Jezikamo o predlogih za besedo leta in njenemu pomenu za prihodnost. Dolgoletna tradicija iz tujine se je preselila tudi k nam, predlagatelji pa so vsako leto bolj izvirni. Med letošnjimi predlogi je denimo tudi “drečka”, to je vrečka za pasje iztrebke, torej za “drekce”. Dr. Simona Klemenčič je članica strokovne komisije, ki pojasnjuje, da je beseda leta posnetek časa.
Jezik ulice pravi, da je znanstveni jezik zapleten, nerazumljiv in zahteven. “Nam navadnim smrtnikom je nerazumljiv, rabiš slovarček zraven,” dodaja anketiranka. A vendar se raziskovalci trudijo, da bi nam približali svoje delo. Dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na odseku za nanostrukturne materiale na IJS in koordinatorka projekta Znanost na cesti, pravi, da je naloga zelo zahtevna.
Z dr. Jerico Snoj iščemo sopomenke in jezikamo o Sinonimnem slovarju slovenskega jezika. Težek je tri kilograme, obsega 1292 strani in ima kar 74.509 iztočnic!
Boštjan Vogrinčič je slepi športnik, ki razlaga, kakšen je proces opismenjevanja pri slepih. "Ker moramo uriti blazinice na prstih, najprej začnemo s tipnimi vajami: med drugim prebiramo semena!"
V Jezikanju spoznavamo slovenski znakovni jezik in njegove posebnosti. Obstajajo narečja? Kaj pa slengizmi? Kakšen je domači znakovni jezik med družinskimi člani? Jezikamo s tolmačem Romanom Demirjem, ki je otrok gluhih staršev. Pripoveduje, da je odraščal v dvojezični družini in razlaga, kako vsakemu posamezniku določijo posebno kretnjo, s katero se predstavlja po imenu.
Jezikamo z večjezičnimi udeleženci Poliglotske konference 2018, ki je bila letos v Ljubljani. Vsako leto se zberejo poligloti z vsega sveta in vsako leto se pohvalijo z znanjem novega jezika. Britanec Richard Simcott jih govori kar 25, v svojem življenju se jih je učil vsaj 50. Pravi, da so jeziki njegova strast, če se na obisku neke države ne nauči vsaj nekaj besed, se počuti leno. Tako se predstavi v slovenščini in razloži, kdo je “žabar”.
Kako slišimo tuje jezike in zakaj se nam zdijo nekateri spevnejši od drugih? Fonetičarka dr. Bronwen Evans pravi, da ljudje o jeziku sodimo na podlagi kulturnih izkušenj. Če ne poznamo jezika, signalov ne moremo prevesti v besede in imamo na razpolago le ton. “Prav tako iščemo povezave med našim maternim jezikom in tujim jezikom. Če najdemo podobnosti, nam je seveda bližji, bolj domač.”
Drži, da je primorščina valovita kot morje, gorenjščina odsekana in kratka, prekmurščina pa ravna kot pokrajina? Kako ocenjujemo narečja: katero se nam zdi prijetno in spevno, katero odrezano in nerazumljivo? Slovenist dr. Hotimir Tivadar s Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je narečni jezik naš prvi jezik, ki ga moremo negovati, ob tem pa ne smemo pozabiti na rabo knjižnega jezika.
Smehu oziroma šali je podrejeno vse ostalo. Tudi jezik. Perica Jerković razlaga, kako hitro lahko šala propade, o tujkah in vulgarizmih, pa o pomenu izrazov “ubiti” in “umreti” na odru. Zgrozi se ob misli, da bi Tadej Toš govoril v pravilni slovenščini. "Ko stopiš pred mikrofon, odpreš svoj svet, del tega sveta pa je tudi tvoj jezik."
Neveljaven email naslov