TURŠKI VPADI - PRVI DEL Na prehodu iz srednjega v novi vek so se prek naših krajev valil trume turških konjenikiov in ropale po vaseh, požigale, pobijale in zasužnjevale ljudi... Turški roparji so bili manjši oddelki generalner sultanove vojske, ki je skušala prodreti na Zahod prek južne smeri, prek Benetk in torej tudi Slovenije. Ali pa prek Dunja in tudi tu ji je bilo slovensko ozemlje - na poti. Sprva so bili kmetje prepuščeni sami sebi, potem, v drugem stoletju pa je bila obramba že boljša....

V zadnjem stoletju srednjega veka se je začelo za naše prednike morda najtežje obdobje v vsej slovenski zgodovini. Poleg kuge, ki se je tudi v 15. stoletju občasno še pojavila in morila ljudi, je kmečko prebivalstvo zaradi slabih letin pestila tudi lakota. Kar je ostalo so jim razgrabili krvoločni turški konjeniki, ki so iznenada vdirali v vasi, ropali, požigali in pobijali ter mnoge odpeljali s seboj v suženjstvo.

Na udaru so bili kmetje, nezaščiteni, neoboroženi in nevešči vojskovanja, medtem ko so se fevdalni gospodje poskrili v utrjenih  gradovih. Teh skoraj po pravilu Turki niso napadli, saj so bili za roparske pohode le lahko oboroženi.

Preprosto ljudstvo je v krvavih turških jezdecih videlo ”šibo božjo”. Toda razumnejši in bližje oblasti so vedeli, da se osmanski imperij oplaja z mislijo, da bi zasedel Evropo in razširil islam v krščanski svet. V ospredju sta bili  dve smeri: proti Dunaju in proti Benetkam. V obeh primerih je bilo slovensko ozemlje – ovira na poti, pravi zgodovinar zaslužni profesor dr. Ignacij Voje, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti , ki je podrobno preučeval turške vpade in turško prodiranje na zahod.