Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Preverjamo, kaj se dogaja v invalidskem podjetju Želva. Ena od invalidk je bila v Želvi kar 9 let na rehabilitaciji. V tem času ni pridobila niti leta delovne dobe. Ima pa zato vodstvo podjetja veliko razlogov za skrivanje. Poslovne nepravilnosti, prirejanje ocen invalidov, bianko odpovedi, kadrovske čistke, večkrat preplačane investicije ... Zemljišče, ki je po oceni GURS-a vredno približno 400€, je invalidsko podjetje Želva od svojega nadzornika kupilo za 80.000€. Kaj še se skriva pod trdnim oklepom Želve?
Svetovalni servis o energetskih izkaznicah. Simona Habič z gostoma Marjano Šijanec Zavrl iz Gradbenega inštituta ZRMK ter Dejanom Papežom, direktorjemZbornice za poslovanje z nepremičninami na Gospodarski zbornici Slovenije
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
V restavracijah Marche ob slovenskih avtocestah danes stranišča čistijo bolgarski delavci. Do septembra so se za prispevke uporabnikom tam zahvaljevali invalidi. V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali zgodbo invalida, ki je na stranišču na avtocestnem počivališču za podjetje Medvedek moral delati tudi do 16 ur. Na “rehabilitacijo” ga je sprejel Janez Drobnič, nekdanji minister za delo, direktor podjetja Sandi Grubelič mlajši pa vse obtožbe glede izkoriščanja invalidov vali na naročnika.
Gradnja 5 kilometrske kolesarske steze od Brezovice do Vrhnike bo stala 4 milijone evrov. Pričakovali bi, da bo kolesarska steza ustrezala evropskim standardom, a so člani Slovenske kolesarske mreže med ogledom gradbišča ugotovili,da bodoča kolesarska steza niti slučajno ne ustreza sodobnim načrtovalskim smernicam.
Pred dvema tednoma smo objavili zgodbo podjetnika Branka Vodiška, ki je posle s hlodovino in lesom sklepal z mnogimi fizičnimi in pravnimi osebami in celo z eno od slovenskih občin. Kljub drugačnim dogovorom, je pogosto v gozdovih naredil golosek, lastnikom pa za to plačal zelo malo ali še raje nič. Po objavljenem prispevku so se v naše uredništvo vsuli klici poslušalcev iz vse Slovenije, ki imajo z Vodiškom prav tako slabe izkušnje.
Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije v tem hipu pod pragom revščine pri nas živi vsaj 55.000 otrok in mladostnikov. Pri projektu Botrstvo pa opozarjajo, da je treba problem urediti sistemsko in čim prej. Nekaj predlogov sistemskih rešitev, ki bi lahko zelo hitro in znatno olajšale stiske družin s socialnega dna, predstavlja Nina Zidar Klemenčič, nosilka projekta Brezplačna pravna pomoč.
Tokrat delimo zgodbo sodobnega “podjetnika”, ki je v Loški dolini ogoljufal kar nekaj kmetov in tudi občino. S svojim gozdarskim podjetjem, prijavljenim v odmaknjeni vasi na območju Velikih Lašč, je podiral in odvažal les, plačal pa nič.
Preverjamo hrup pri delu stečajne upraviteljice, ki je del nepremičnin propadlega celjskega gostinca oddala v najem in se soočila z zahtevo, da stare dolgove poravna nova najemnica. Gre za spoštovanje stečajne zakonodaje ali namerno izsiljevanje?
Sistemi drugih držav prepoznajo precej manj nadarjenih učencev. Smo res tako izredni, ali pa v strahu, da ne bi koga izpustili, skušamo zajeti preveliko populacijo in potem pogosto premalo učinkovito delamo s tistimi, ki imajo zares izredne talente? Zakaj kljub temu nekateri nadarjeni še vedno izpadejo? Je prepoznavanje nadarjenosti odvisno tudi od socialnih razmer, v katerih otrok odrašča? Zakaj se nadarjeni učenci pogosto dolgočasijo pri pouku? Lahko gre delo z nadarjenimi z roko v roki z delom z učenci z učnimi težavami?
Sprašujemo, kakšna so merila in kriteriji, predvsem pa, kateri dokumenti so potrebni, da se postopek vrednotenja in priznavanja uspešno konča.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozarjamo na slabosti kurjave z mokrim lesom - ne gre namreč zgolj za onesnaževanje okolja, ampak tudi za resno zdravstveno grožnjo.
Pri servisnih storitvah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj nam serviserji kaj hitro zaračunajo dela ali zamenjajo del, za katerega se nismo dogovorili. In če se to zgodi in računa ne želite poravnati, lahko serviser zadrži popravljeno stvar.
Vsako leto konec septembra Ministrstvo za kmetijstvo in okolje objavipravilnik o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave. Letos so pritiski lokalnih skupnosti, tudi zaradi bližajočih se lokalnih volitev, precej močni, a se za zdaj usklajeno in predvideno število ne razlikuje kaj dosti od številk prejšnja leta. Govorili bomo o težavah, s katerimi se soočajo prebivalci, ki sobivajo z medvedi in volkovi, ter utemeljitve pristojnih služb in zavodov, ki skrbijo po eni strani za ohranjanje velikih zveri v Sloveniji, po drugi strani pa v imenu varnega sobivanja uravnavajo njihovo populacijo v naravi.
V oddaji "Kje pa vas čevelj žuli?" se sprašujemo, zakaj so moški, ki imajo spolne odnose z drugimi moškimi še vedno absolutno izključeni iz sistema krvodajalstva, kljub dobro razviti tehnologiji za odkrivanje spolno prenosljivih bolezni, predvsem virusa HIV. Je ukrep diskriminatoren ali nujen za zaščito prejemnikov krvi?
Slovenija bo obstoječi analogni komunikacijski sistem na železniškem omrežju nadomestila z globalnim mobilnim radijskim sistemom. Pri tem bo kar 100 milijonov oziroma 85 odstotkov naložbe prispevala Evropska unija. Tako imenovani GSM-R sistem naj bi med drugim povečal varnost in infrastrukturno zmogljivost, manj bo motenj in zamud vlakov, del tovora se bo preusmeril s cest na železnice. Na celotnem 1.200 kilometrov dolgem železniškem omrežju glavnih in regionalnih prog bodo med drugim izvedli optično kabliranje, zgradili 110 repetitorjev in – če preidemo k bistvu problema – približno 250 baznih postaj. Prebivalce v njihovi bližini je strah, da bodo do 30 metrov visoki stolpi negativno vplivali na njihovo zdravje, še posebej jih moti, ker jih pred postavitvijo nihče ni nič vprašal.
V Vrtojbi na Goriškem samevata in propadata večji, malodane dokončani stavbi. V eni naj bi zaživel dom upokojencev, v drugi so predvidena varovana oziroma oskrbovana stanovanja. A obe ostajata prazni, ujeti v goščo podivjane trave, grmičevja, alergene ambrozije in nesoglasij med partnerjema – občino in zasebnim podjetjem, ki sta skupaj zastavila graditev Socialnega centra Vrtojba. Z velikim bančnim posojilom so stavbi sicer zgradili, a se projekt zaradi številnih težav in nesoglasij že štiri leta ne premakne z mrtve točke. Zakaj, preverja Valter Pregelj.
Neveljaven email naslov