Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov