Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu. V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.

Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?

Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.

Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.

Klanizacija in nepotizem?

Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.

Zavod zavrača vse očitke o nepotizmu in daje soglasja za popoldanske s.p.-je v skladu z zakonom

Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”

Finančna stiska ob pol milijonskih presežkih

Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”

Na razstavo z nerestavriranimi slikami

Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka.  Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“