Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Uspešnost varstva kulturne dediščine lahko presojamo tudi po številu uničenih spomenikov in zgrešenih rešitev. Strokovnjaki opozarjajo, da način organizacije spomeniško-varstvene službe pri nas omogoča nepregledno delovanje in da se je strokovnost pogosto popolnoma umaknila poslu.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste izvedeli tudi, koliko zaposlenih Zavoda za varstvo kulturne dediščine ima popoldanski s. p. in zakaj se to vodstvu zavoda ne zdi problematično.
Ali zavod za spomeniško varstvo 'fuša'?
Pogovarjali smo se z nekaterimi konservatorji, ki delujejo na trgu, in ki so prepričani, da Zavod za varovanje kulturne dediščine deluje predvsem v smeri ohranjanja monopolnega položaja, tudi na račun stroke. Večina ne upa spregovoriti javno, saj se bojijo, da bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo poslovanje. Tudi pri projektih, ki niso v lasti države. Zavod je sicer po zakonu nosilec izključne pravice načrtovanja, vodenja in izvajanja zahtevnih konservatorsko-restavratorskih posegov in koservatorsko-restavratorskih posegov le na spomenikih v lasti države, ki se financirajo iz državnega proračuna, namenjenega kulturi, in je tudi sam naročnik. Pri tem zakonsko ni opredeljeno, kaj je zahteven projekt.
Restavrator Stanko Vitez je želel združiti izvajalce izven restavratorskega centra. Neuspešno. Meni, da tudi zaradi načina, na katerega deluje spomeniško varstvo. “Dogajalo se je, da so javno naročilo razveljavili in ga z odločbo ministrstva za kulturo dodelili restavratorskemu centru. Konkretno v primeru gradu Strmol je bil pogoj, da mora imeti restavrator za restavriranje pohištva prostor s točno določeno klimo, temperaturo, vlago. Naletel sem na izvajalca teh del, ki je bil podizvajalec restavratorskega centra, ki je pohištvo restavriral pod soncem, na odprtem. Včasih je bil zaposlen v restavratorskem centru, potem pa je šel delat na svoje. Vzpostavijo se vezi in sodelujejo naprej, tako malo po domače. Posledično so dela dosti dražja,” svoj pogled na delovanje zavoda opiše samostojni podjetnik. Na Zavodu trdijo, da vse izvajalce izbirajo na podlagi strokovnosti, in tovrstne očitke zavračajo kot govorice.
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar pravi, da cela vrsta eminentnih spomenikov v zadnjih letih na nesprejemljiv način spreminja svojo podobo. Navedel je primer Kolizeja, Rakuschevega mlina in vrsto regionalnih spomenikov, recimo v Senožečah in Logatcu. Odgovornost za stanje pripisuje organizaciji spomeniškega varstva in podhranjenosti, predvsem po zakonski plati. Po njegovem mnenju lahko uspešnost delovanja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujemo po številu padlih spomenikov in zgrešenih rešitev. “Gre za popolno hiearhizacijo, kjer je na različnih ravneh mogoče spreminjati odločitve. Temeljni problem naše družbe sta klanizacija in nepotizem,” je neposreden Smrekar, ki misli, da način organizacije spomeniškovarstvene službe pri nas načelno omogoča netransparentno delovanje.
Predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU doc. dr. Barbara Murovec meni, da je struktura zavoda popolnoma neprimerna: “Številni s.p.-ji in to, da nekateri celo za nekaj časa zamrznejo svoje zaposlitve, da gredo narediti nek dober posel. Preden posli niso narejeni, se z dediščino ne ukvarja, ker ni denarja. Predvsem restavratorski center je kot nek arhitekturni atelje, ki dela svoje projekte in posle. Spomeniško varstvo je organizirano popolnoma napačno. Mislim, da je glavni problem, da se je strokovnost popolnoma umaknila poslom. Družine raznih restavratorjev delajo na spomenikih.”
Barbara Murovec izpostavi tudi problem odgovornosti: “Strokovno ne odgovarjajo. Trenutno ima zavod za spomeniško varstvo pri določenih spomenikih v svojih rokah prav vse faze. V vseh drugih državah obstaja nadzor nad strokovnostjo in predvsem ne dela vsega en zavod.” Predstojnica inštituta Franceta Steleta izpostavlja tudi, da zna biti zavod zelo rigiden, ko nima svojih interesov: “Navadnemu lastniku dajejo take naloge, da jih ne more izpolniti, medtem ko so sami v zadnjih letih uničili številne spomenike.” (Katere posege izpostavlja dr. Murovec, lahko slišite v posnetku oddaje.)
Generalni direktor zavoda za varstvo kulturne dediščine Jernej Hudolin, ki trenutno opravlja tudi funkcijo vodje restavratorskega centra znotraj zavoda, odločno zagovarja strokovnost in kakovost opravljenih del. Samo v času njegovega mandata, od avgusta lani, je zavod izdal enajst veljavnih soglasij za popoldansko in dopolnilo dejavnost. “Konkurenčna klavzula govori samo o tem, da mora biti za delo, ki je enako kot delo v ustanovi, v kateri je posameznik zaposlen, izdano soglasje. Mislim, da že dlje časa to ni več tako imenovani ‘fuš’, kot smo ga poznali še iz časov Jugoslavije, ampak so to dela, ki jih pridobivajo v glavnem od posameznih naročnikov. Ne gre za proračunska sredstva, ampak za zasebna sredstva.”
Barbara Murovec meni, da nekdo, ki je v javni službi in ima plačo za to, da opravlja neko konservatorsko ali restavratorsko službo, ne bi smel imeti s.p.-ja za iste naloge: “Pri nas so vsi ti absurdi zakoniti. Ker je pač glavno to, da se lahko dodatno zasluži. Če je nekdo v javni službi, bi moral delati naloge, ki so v interesu države, ne pa služiti.”
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar opozarja na interes nekaterih izvajalcev, da bi tako javna kot zasebna sredstva zavoda preusmerili v svoj žep. Ob tem ni naklonjena popoldanskim s.p.-jem: “Čeprav verjamem, da je urejeno tako, kot na drugih področjih v javnih zavodih, mislim, da moramo te stvari še podrobneje pregledati in onemogočiti popoldansko delo. Če ima uslužbenec neko popoldansko delo, pomeni, da običajno varčuje z energijo v svoji redni službi, zato da lahko potem popoldne zasluži več. Morda tudi ne deluje optimalno na področju, na katerem dela v javnem zavodu, tako da sama nisem naklonjena temu, da bi javni uslužbenci imeli še s.p.-je.”
Do leta 2013 je zavod ustvaril 539.915 evrov presežka: “V resnici pa ni bil v celoti porabljen. Porabljenih je bilo 400.314 evrov.” V letu 2014 je zavod imel 172.856 evrov presežka, ampak denarja za spomeniško varstvo kronično primanjkuje, izpostavlja Hudolin. “Od tega je 18.000 evrov presežka, za katerega vi sprašujete, ostalo pa je razlika v sredstvih, ki so bila nakazana s strani ministrstva za poplačilo plačnih nesorazmerij. Samo 50.000 evrov teh sredstev je porabil za pokritje te razlike, ostalo pa je prenesel naprej. In tudi teh 158.000 evrov bo v letu 2015, če bo za kaj porabljeno, porabljeno za osebne dohodke.”
Finančno stisko Zavoda Hudolin ilustrira s primerom, da je samo v okviru osnovne odločbe Ministrstva za kulturo število zaposlenih v restavratorskem centru s 34 padlo na 24,5. “V stanju, v kakršnem je trenutno država, lahko ta sredstva pridobimo samo z delom na trgu.”
Na razstavo z nerestavriranimi slikami
Predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar opozarja, da ni tolerance do kritičnih reakcij in razprav, ki bi ovrednotile opravljeno delo ter dale občutek, kje se nahaja stroka. Pravi, da bo naslednja priložnost razstava renesančnih umetnin, na katero bomo poslali nerestavrirane Karpačeve slike iz Kopra. “To se mi zdi neskončno vprašljivo, glede na to, da smo skušali oblikovati in uveljaviti zahtevo po vrnitvi leta 1940 odpeljanih umetnin. Naše umetnine bodo pokazale, da ne znamo oziroma nismo sposobni skrbeti za del tako pomembne dediščine, ki smo jo hoteli pripeljati iz Italije. Kakšen bo učinek takega sodelovanja na mednarodni prireditvi, je zame osebno veliko vprašanje.“
Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili. O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov?
Tovorni promet na mejnem prehodu Obrežje se je letos v primerjavi z lanskim letom povečal za več kot štiri odstotke. Ob vse daljših kolonah tovornjaki s svežim sadjem in zelenjavo ob petkih pogosto ne uspejo preiti meje do 13. ure, ko svoje delo konča fitosanitarna inšpekcija. Polni tovornjaki zato za ves konec tedna obtičijo na Obrežju. Kljub temu da morajo ob tem ves čas imeti prižgan hladilnik, sta sadje in zelenjava v ponedeljek že v veliko slabšem stanju, kot sta bila v petek.
Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?
Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.
Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Na vprašanja je odgovarjala Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS.
Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, kjer kakovosti vode ne spremlja nihče.
Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da izpostavimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim zaenkrat po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.
Potrošniške organizacije, združene v Evropsko potrošniško organizacijo BEUC, med njimi je tudi Zveza potrošnikov Slovenije, so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah.
Andrej Pleterski je prepričan, da bi uzakonitev evtanazije ljudem dala občutek, da se jim ni treba bati, da bi v končnem obdobju svojega življenja padli v majhno skupino ljudi, ki umirajo zelo mučeniško. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik opozarja, da naša družba še ni dovolj zrela za uzakonitev evtanazije. Obiskali bomo tudi Alenko Čurin Janžekovič, ki se je odločila za evtanazijo v Švici.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali povzetek prvomajskih reportaž iz hrvaškega podjetja ITAS PRVOMAJSKA in slovenskega M TOM. Obe sta v lasti delavcev. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj poskusov delavskih prevzemov, uspešen pa je bil samo eden. Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, bo med drugim pojasnila, zakaj teh prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega.
Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Ljubezenske prevare na spletu pa so pravzaprav tudi dober posel na podlagi socialnega inženiringa. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu, povezovanje pa lahko traja tudi po več mesecev, preden se pojavi potreba po denarju. Ravno zaradi čustvene vpletenosti so nakazani zneski potem lahko vrtoglavi.
Štirinajst dni po valu napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov delo v zdravstvenih domovih za zdaj poteka nemoteno. V Kranju, kjer se je za odpoved odločilo največ, 23 zdravnikov, pa prve težave pričakujejo že prihodnji mesec, ko bodo zdravniki izkoristili letni dopust. Uresničitev nameravanih odpovedi bi obremenila tudi urgence, saj razen v Ljubljani v stalno pripravljenih ekipah sodelujejo tudi družinski zdravniki. Tudi predlog o uvozu tujih družinskih zdravnikov je za mnoge nerealen.
Kamniški gorski reševalci , ki so med bolj obremenjenimi, so ostali brez prostorov. Klobčič rešitve so začeli odvijati sami. Pogodba za nove prostore z lastnikom nepremičnin na območju nekdanje smodnišnice v Kamniku je podpisana, čaka jih obnova. Trenutno so v bivalnikih, ki jih je priskrbela država. Kamniški gorski reševalci in prostovoljci imajo voljo, denarja pa ne dovolj. Zato so se odločili tudi za organizacijo dobrodelnega koncerta in SMS donacije. Država, ki bo letos za delo 430 gorskih reševalcev namenila okoli 540 tisoč evrov, za samo ureditev prostorov sedemnajstih gorsko reševalnih postaj in društev nima zakonske osnove, zato bodo nujne spremembe. Kamniški primer pa ni osamljen, saj se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod. Ustrezni prostori in dobra opremljenost pa so v času, ko imajo visoko usposobljeni prostovoljni gorski reševalci več kot 500 različnih posredovanj na leto, nepogrešljivi za nadaljnje delo v sistemu zaščite in reševanja.
V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto.
Nov varuh človekovih pravic Peter Svetina mesec dni po tem, ko je nasledil Vlasto Nussdorfer, ugotavlja, do bo treba še veliko pozornosti vložiti na področje enakopravnosti žensk, kot zelo pomembna pa jemlje tudi okoljska vprašanja. Trenutno se mu zdi najbolj pereče vprašanje stiske ljudi, ki ne morejo v domove za upokojence. Hkrati bi ljudje morali imeti možnost in pravico bivati v svojem lokalnem okolju. Napoveduje, da ne bo prijeten varuh do politikov.
Glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov se osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter deloma na promet, kmetijstvo in odpadke. Toda energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. V studiu sta bila Andrej Gnezda iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Gregor Rome iz sektorja za kreditiranje Eko sklada.
Namesto zgodbe o uspehu kluba iz majhnega okolja in zgodbe o mladinski šoli, ki je čislana širom Slovenije, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša, izplen pa je slabši za vse vpletene.
Neveljaven email naslov