Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: Bobo
Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: Bobo
Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.
Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika.
Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.
Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.
Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/Bobo
Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.
Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.
Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom.
Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?
Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.
Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.
V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.
Neveljaven email naslov