Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.

V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.

“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”

– Milena Srpak

Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”

Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico

Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”

Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo

Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”

Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”

Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.

Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?

Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”

Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.

“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”

– Dr. Polona Matjan Štuhec

Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”

Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.

Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.

Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!

Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.

Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.