Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Preverjamo, kaj se dogaja v invalidskem podjetju Želva. Ena od invalidk je bila v Želvi kar 9 let na rehabilitaciji. V tem času ni pridobila niti leta delovne dobe. Ima pa zato vodstvo podjetja veliko razlogov za skrivanje. Poslovne nepravilnosti, prirejanje ocen invalidov, bianko odpovedi, kadrovske čistke, večkrat preplačane investicije ... Zemljišče, ki je po oceni GURS-a vredno približno 400€, je invalidsko podjetje Želva od svojega nadzornika kupilo za 80.000€. Kaj še se skriva pod trdnim oklepom Želve?
Svetovalni servis o energetskih izkaznicah. Simona Habič z gostoma Marjano Šijanec Zavrl iz Gradbenega inštituta ZRMK ter Dejanom Papežom, direktorjemZbornice za poslovanje z nepremičninami na Gospodarski zbornici Slovenije
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
V restavracijah Marche ob slovenskih avtocestah danes stranišča čistijo bolgarski delavci. Do septembra so se za prispevke uporabnikom tam zahvaljevali invalidi. V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali zgodbo invalida, ki je na stranišču na avtocestnem počivališču za podjetje Medvedek moral delati tudi do 16 ur. Na “rehabilitacijo” ga je sprejel Janez Drobnič, nekdanji minister za delo, direktor podjetja Sandi Grubelič mlajši pa vse obtožbe glede izkoriščanja invalidov vali na naročnika.
Gradnja 5 kilometrske kolesarske steze od Brezovice do Vrhnike bo stala 4 milijone evrov. Pričakovali bi, da bo kolesarska steza ustrezala evropskim standardom, a so člani Slovenske kolesarske mreže med ogledom gradbišča ugotovili,da bodoča kolesarska steza niti slučajno ne ustreza sodobnim načrtovalskim smernicam.
Pred dvema tednoma smo objavili zgodbo podjetnika Branka Vodiška, ki je posle s hlodovino in lesom sklepal z mnogimi fizičnimi in pravnimi osebami in celo z eno od slovenskih občin. Kljub drugačnim dogovorom, je pogosto v gozdovih naredil golosek, lastnikom pa za to plačal zelo malo ali še raje nič. Po objavljenem prispevku so se v naše uredništvo vsuli klici poslušalcev iz vse Slovenije, ki imajo z Vodiškom prav tako slabe izkušnje.
Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije v tem hipu pod pragom revščine pri nas živi vsaj 55.000 otrok in mladostnikov. Pri projektu Botrstvo pa opozarjajo, da je treba problem urediti sistemsko in čim prej. Nekaj predlogov sistemskih rešitev, ki bi lahko zelo hitro in znatno olajšale stiske družin s socialnega dna, predstavlja Nina Zidar Klemenčič, nosilka projekta Brezplačna pravna pomoč.
Tokrat delimo zgodbo sodobnega “podjetnika”, ki je v Loški dolini ogoljufal kar nekaj kmetov in tudi občino. S svojim gozdarskim podjetjem, prijavljenim v odmaknjeni vasi na območju Velikih Lašč, je podiral in odvažal les, plačal pa nič.
Preverjamo hrup pri delu stečajne upraviteljice, ki je del nepremičnin propadlega celjskega gostinca oddala v najem in se soočila z zahtevo, da stare dolgove poravna nova najemnica. Gre za spoštovanje stečajne zakonodaje ali namerno izsiljevanje?
Sistemi drugih držav prepoznajo precej manj nadarjenih učencev. Smo res tako izredni, ali pa v strahu, da ne bi koga izpustili, skušamo zajeti preveliko populacijo in potem pogosto premalo učinkovito delamo s tistimi, ki imajo zares izredne talente? Zakaj kljub temu nekateri nadarjeni še vedno izpadejo? Je prepoznavanje nadarjenosti odvisno tudi od socialnih razmer, v katerih otrok odrašča? Zakaj se nadarjeni učenci pogosto dolgočasijo pri pouku? Lahko gre delo z nadarjenimi z roko v roki z delom z učenci z učnimi težavami?
Sprašujemo, kakšna so merila in kriteriji, predvsem pa, kateri dokumenti so potrebni, da se postopek vrednotenja in priznavanja uspešno konča.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozarjamo na slabosti kurjave z mokrim lesom - ne gre namreč zgolj za onesnaževanje okolja, ampak tudi za resno zdravstveno grožnjo.
Pri servisnih storitvah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj nam serviserji kaj hitro zaračunajo dela ali zamenjajo del, za katerega se nismo dogovorili. In če se to zgodi in računa ne želite poravnati, lahko serviser zadrži popravljeno stvar.
Vsako leto konec septembra Ministrstvo za kmetijstvo in okolje objavipravilnik o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave. Letos so pritiski lokalnih skupnosti, tudi zaradi bližajočih se lokalnih volitev, precej močni, a se za zdaj usklajeno in predvideno število ne razlikuje kaj dosti od številk prejšnja leta. Govorili bomo o težavah, s katerimi se soočajo prebivalci, ki sobivajo z medvedi in volkovi, ter utemeljitve pristojnih služb in zavodov, ki skrbijo po eni strani za ohranjanje velikih zveri v Sloveniji, po drugi strani pa v imenu varnega sobivanja uravnavajo njihovo populacijo v naravi.
V oddaji "Kje pa vas čevelj žuli?" se sprašujemo, zakaj so moški, ki imajo spolne odnose z drugimi moškimi še vedno absolutno izključeni iz sistema krvodajalstva, kljub dobro razviti tehnologiji za odkrivanje spolno prenosljivih bolezni, predvsem virusa HIV. Je ukrep diskriminatoren ali nujen za zaščito prejemnikov krvi?
Slovenija bo obstoječi analogni komunikacijski sistem na železniškem omrežju nadomestila z globalnim mobilnim radijskim sistemom. Pri tem bo kar 100 milijonov oziroma 85 odstotkov naložbe prispevala Evropska unija. Tako imenovani GSM-R sistem naj bi med drugim povečal varnost in infrastrukturno zmogljivost, manj bo motenj in zamud vlakov, del tovora se bo preusmeril s cest na železnice. Na celotnem 1.200 kilometrov dolgem železniškem omrežju glavnih in regionalnih prog bodo med drugim izvedli optično kabliranje, zgradili 110 repetitorjev in – če preidemo k bistvu problema – približno 250 baznih postaj. Prebivalce v njihovi bližini je strah, da bodo do 30 metrov visoki stolpi negativno vplivali na njihovo zdravje, še posebej jih moti, ker jih pred postavitvijo nihče ni nič vprašal.
V Vrtojbi na Goriškem samevata in propadata večji, malodane dokončani stavbi. V eni naj bi zaživel dom upokojencev, v drugi so predvidena varovana oziroma oskrbovana stanovanja. A obe ostajata prazni, ujeti v goščo podivjane trave, grmičevja, alergene ambrozije in nesoglasij med partnerjema – občino in zasebnim podjetjem, ki sta skupaj zastavila graditev Socialnega centra Vrtojba. Z velikim bančnim posojilom so stavbi sicer zgradili, a se projekt zaradi številnih težav in nesoglasij že štiri leta ne premakne z mrtve točke. Zakaj, preverja Valter Pregelj.
Neveljaven email naslov