Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
Naša poslušalka se mora z možem in dvema otrokoma v roku 90 dni izseliti iz neprofitnega stanovanja. Javni stanovanjski sklad mestne občine Ljubljana se je namreč odločil za tožbo, kljub temu, da je ob vselitvi plačala 10-odstotno lastno udeležbo, ki nastali dolg močno presega. Zakaj je stanovanjski sklad kljub lastni udeležbi in kljub temu, da je najemnica že poravnala več kot polovico dolga, vztrajal pri tožbi? Sodni stroški so stisko družine, ki je v dolgove zapadla zaradi bolezni, le še povečali. Bo država odpravila sistemske nepravilnosti na področju najema neprofitnih stanovanj?
Kdo je kriv, da podjetja, ki imajo okoljevarstvena dovoljenja za prevzem plastične embalaže, le te ne prevzemajo v zadostni meri? Ker se je v skladiščih komunalnih podjetij nabralo že več kot 4.500 ton plastične embalaže, na tem področju vlada pravi kaos. Komunalni delavci in inšpektorji so nemočni, krivdo za ta kaos prelagajo drug na drugega. Vsi pa so si enotni v tem, da je zakon, ki predpisuje ravnanje s plastičnimi odpadki, slab.
Čeprav center za socialno delo že vrsto let spremlja življenje družine in ve, da nujno potrebuje pomoč, je naša poslušalka, brezposelna samohranilka s tremi otroki, med njimi tudi deklico s težjo obliko cerebralne paralize, letos nenadoma ostala brez vseh oblik socialne pomoči. Je socialni sistem res tako tog, da socialni delavec lahko odloča zgolj tako, kot mu zapoveduje računalniški sistem? Je res edina pot pritožbeni postopek, ki zahteva ne le čas, pač pa tudi precej pravnega znanja pritožnika? Bodo popravki socialne zakonodaje prinesli kaj olajšanja za vse, ki zaradi lastnine doslej niso bili upravičeni do socialne pomoči?
Težave kabelskega sistema v Črnomlju. V Črnomlju ima operater kabelskega omrežja težave, ker ni vključen med dajalce soglasij pred izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo ceste. Občina očitke o krivdi zavrača, prav tako Upravna enota in izdelovalec projektne dokumentacije. V kraju Svibnik pri Črnomlju pa imajo zaradi teh težav že slabši sprejem televizijskega signala. Veliko pa je pritožb gledalcev, ki sodelujejo v različnih kvizih TV Golica, gre na račun visokih telefonskih računov. Tržni inšpektorji pravijo, da gre v tem primeru za agresivno in zavajajoče trženje.
Zveza potrošnikov Slovenije ugotavlja, da je stanje na področju varstva potrošnikov v Sloveniji alarmantno. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo lani ni izvedlo načrtovanih javnih razpisov, razpis za Evropski potrošniški center, ki ga je sedem let uspešno vodila ZPS, pa je celo razveljavilo in se v nasprotju z nacionalnim programom samo prijavilo nanj.
Vse več ljudi ne zmore plačevati svojih obveznosti in se znajdejo v primežu izvršb. Banke pri tem zaračunavajo še stroške izvršbe in pogosto posežejo tudi po sredstvih, namenjenih preživetju, kot sta socialna pomoč ali otroški dodatek.
Se še spomnite nekoč ugledne Prešernove družbe? Danes nima niti poštnega predala več, knjige pa prodaja Knjigarna PD. Pri tej je naša poslušalka že aprila lani naročila in plačala nov priročnik o zdravem življenju, ki naj bi izšel kmalu zatem, maja, a ga še vedno ni prejela. Na telefonski številki knjigarne se oglaša le odzivnik. Konec decembra lani so jo iz založbe le poklicali in ji povedali, da mora naročiti še eno knjigo, če želi dobiti že plačano. Pojasnili so ji, da "pač tako v Sloveniji je" ...
Minulo leto smo v oddaji obravnavali široko paleto problemov. Od težav potrošnikov do osebnih stečajev in izbrisov z zavoda za zaposlovanje do tega, da so nekateri otroci v Sloveniji še naprej prisiljeni piti onesnaženo vodo in da voda ni zasebna lastnina. Pri tem smo opozarjali na napake in anomalije, odgovorni pa so nam pri tem postregli z marsikatero obljubo, nas pošiljali ribarit v kalne vode in nas prekinjali med snemanjem. A vprašanja smo postavljali še naprej in tudi letos jih bomo. Še prej pa smo preverili, kako so se razpletle nekatere zgodbe, na katere smo opozorili v letu 2013.
Zakaj prihaja do nerazumnih podražitev in dvojnega zaračunavanja storitev? Raziskujemo primere podražitve omrežnine v Domžalah, dvakratno zaračunavanje storitve pri Telemachu in poračun premije pri Vzajemni.
Saga s prodajo lesnega giganta Novoles se nadaljuje. Nekdanji delavci pa čakajo na oživitev proizvodnje.
Dve leti po podpisu Slovenija še vedno ni ratificirala Konvencije Sveta Evrope o nasilju nad ženskami. Je pa lani s spremembo kazenskega zakonika naredila velik korak nazaj – grožnje se ne preganjajo več po uradni dolžnosti, ampak gre za pregon na zasebno tožbo. Toda grožnje bi morali jemati resno.
Kaj se dogaja v domu, ki je bil ustanovljen z namenom spodbujanja odličnosti, znanosti in pomoči ustanovam.
Nova evropska direktiva čezmejnega zdravljenja v tujini, po kateri si lahko bolniki sami izberejo zdravljenje v katerikoli državi Evropske unije, prinaša marsikatero novost. Ali to pomeni, da je zdaj pot do vseh zdravstvenih storitev lažja? Kdaj je za zdravljenje potrebna odobritev zdravstvene zavarovalnice in v kolikšni višini ta povrne stroške zdravljenja? Odgovarjala je Eva Godina z ZZZS …
Afriški migranti prihajajo v Evropo lačni, žejni in bosi. Izčrpani od dolge poti si lahko oddahnejo, ker niso utonili ali pa že prej omagali v začaranem krogu, v katerem si jih med seboj podajajo tihotapci z ljudmi. Evropska migracijska politika tihotapcem omogoča dvigovanje cen v nebo. Evropska trdnjava si, razen ob največjih tragedijah, zatiska oči pred pravim morjem tragedij ljudi, ki se masovno utapljajo pred našimi skupnimi evropskimi vrati. Zidovi utrdbe Evropske unije so stvar vseh Evropejcev, ne le bruseljskih birokratov.
Pošta, kot smo jo pozanli zadnjih nekaj desetletij, se ruši. Pošta Slovenije je v fazi prestrulturiranja, kar lahko pomeni odpovedi. Nove podružnice pa bodo tudi v trgovinah in lokalih.
... tako bi namreč lahko sklepali glede na dogajanje v izolskem domu upokojencev. V njem že od julija lani bijejo neizprosno bitko za mesto direktorja. Preplet lokalnih, političnih in drugih interesov ustvarja negotovost, ki jo čutijo tako zaposleni kot stanovalci. Člani sveta doma pa opozarjajo na domnevne nepravilnosti pri investicijah, a do danes od vodstva še niso uspeli dobiti dokumentov in pojasnil, ki bi dvome lahko odpravili ali potrdili. Preverili smo tudi, kaj se dogaja v ptujskem domu upokojencev Ptuj. Sin enega od stanovalcev se že leta trudi dokazati, da njegovemu očetu zaračunavajo previsoke zneske ...
Nekatera podjetja svoje izdelke prodajajo tudi na nepošten način. Čedalje bolj zavajajoča je zlasti prodaja po telefonu. Po sledi prodaje mobilnega paketa podjetja Tušmobil je šel Marjan Jerman.
Kriterij najnižje cene pri javnih naročilih večkrat botruje temu, da je izbrana ponudba nižja od tiste, po kateri bi bilo mogoče zakonito poplačati delavce. Ti se, potem ko zahtevajo svoje pravice, soočajo z izsiljevanjem, grožnjami in prevarami.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Neveljaven email naslov