Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
V Sloveniji poklic psihoterapevta ni registriran, dostop do psihoterapevtskih storitev je slab, razlike so po regijah, tudi v kvaliteti in ceni so velike, za paciente ni preglednega sistema, tudi preglednega javno dostopnega registra psihoterapevtov nimamo, pacienti niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabo samooklicanih strokovnjakov, nadzora praktično ni – to je le nekaj od lastnostni stanja psihoterapevtske dejavnosti pri nas, ki sta jih že leta 2008 opisala psihoterapevta klinični psiholog Janko Bohak in psihiater Miran Možina. Takrat sta zapisala, da položaj slovenske psihoterapije kar kliče po zakonski ureditvi. Stanje se od takrat ni izboljšalo.
“Psihoterapijo lahko izvaja kdorkoli, le v zdravstvu jo izvajajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Izven zdravstva pa je katastrofa. Kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo si lahko vzame nekaj časa, odpre s. p. in ponuja vrhunsko psihoterapijo.”
– Milena Srpak
Predsednica združenja psihoterapevtov Slovenije – specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak stanje na področju psihoterapije v Sloveniji opiše kot kaotično: “Problem je v tem, da tudi mi, ki delamo v zdravstvu in imamo tovrstne specializacije, nismo vsi izobraženi za psihoterapevtsko delo. Ampak to so vsaj ljudje, ki imajo določeno znanje z drugih področij človeškega duševnega zdravja.”
Nestrokovna psihoterapija jo je pripeljala v psihiatrično bolnišnico
Kaj vse dovoljuje takšno kaotično stanje, je izkusila Tina. Dve leti je enkrat mesečno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. Tinine bolezni ni znala diagnosticirati. Tina pojasni: “Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Jaz bi potrebovala pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah.”
Škodo, ki jo povzročajo šarlatani, na koncu pokrije javno zdravstvo
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs izpostavi, da so problematične tudi nekatere skupinske oblike psihoterapije, ki jih izvajajo neusposobljeni psihoterapevti. “Delujejo po katarzičnih principih in iz takih obravnav so ljudje prišli še bolj razsuti kot prej.” Flajs ne želi udrihati po novodobni duhovnosti, a pravi, da prav v tem okviru obstajajo delavnice in tečaji, na katerih uporabljajo preoblikovane psihoterapevtske metode. “Tukaj je veliko zmede, veliko šarlatanstva. S tem se dela veliko škode.”
Milena Srpak opozori, da posledice šarlatanstva velikokrat pokriva zdravstvo: “Pogosto se v naših ustanovah zdravijo ljudje, ki so bili obravnavani pri kvazipsihoterapevtih in so končali v neki obliki psihotične dekompenzacije na zdravljenju.”
Sistem, ki bi omogočal prijavo in kaznovanje šarlatanov na področju psihoterapije, pri nas ne obstaja. Osnutek zakona, ki bi urejal področje ter predpisal potrebno izobrazbo in izkušnje, že od leta 2010 naprej leži v predalu ministrstva za zdravje.
Je usposobljenih psihoterapevtov dovolj?
Strokovna direktorica univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar je prepričana, da je področje psihoterapije že zdaj dokaj dobro urejeno. Meni, da ni treba, da vsako stvar ureja zakon. “Zakon ne more predvideti vseh možnosti. Zakon ne more biti rešitev, ker natančno določa, da je to nek poklic ali dejavnost. Tudi na drugih področjih medicine ne opredeljuje zakon, kako bo potekalo zdravljenje onkološkega bolnika ali operacija na srcu, kdo je subspecialist.”
Specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo pa izpostavlja vprašanje, kdo je strokovnjak. Razvoj stroke je pripeljal tako daleč, da bo psihoterapijo treba ločiti od psihiatrije in tudi klinične psihologije. Polona Matjan Štuhec je prepričana, da bi potrebovali zakon, ki bi določil, kdo sme psihoterapijo opravljati in ki bi morebitnim pacientom povedal, kje lahko dobijo strokovno pomoč. Vsaj del psihoterapije bi po njenem mnenju moral biti opredeljen kot zdravstvena dejavnost, ker neposredno posega v duševno in tudi telesno stanje človeka.
“Treba bo pogledati, kdo je usposobljen. Vodstvo psihiatrije je proti temu, da bi se psihoterapija osamosvojila, predvsem zato, ker gre po eni strani za moč, kompetence, po drugi strani pa za denar.”
– Dr. Polona Matjan Štuhec
Milena Srpak meni, da je število specialistov v zdravstvu, ki bi lahko izvajali psihoterapijo, zadovoljivo. “Vendar zavarovalnica to storitev plačuje podcenjeno, zato se ustanovam, ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo, ne splača, če njihovi specialisti delajo psihoterapijo. Zato meni v bolnišnici dovolijo le nekaj ur izvajanja psihoterapije na teden. Tako izkušnjo imajo tudi kolegi v zdravstvenih domovih.”
Farmakološka pomoč veliko lažje dostopna kot psihoterapevtska
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so zdravniki v letu 2014 predpisali več kot 3 milijone zdravil z delovanjem na živčevje, vrednih skoraj 70 milijonov evrov. To pomeni, da so na 1.000 prebivalcev predpisali več kot 1.500 receptov.
Milena Srpak je prepričana, da ni nič narobe, če ljudje dobijo zdravila, ki jim prinesejo takojšnje olajšanje, hkrati pa se vključijo v psihoterapevtski svetovalni odnos, s katerim razrešijo težave, zaradi katerih so zdravila potrebovali.
Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo!
Predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Fajs meni, da bi ureditev področja psihoterapije pomembno vplivala tudi na kvaliteto družbe. Imela bi pozitivne socialne, pa tudi ekonomske učinke, kot je recimo manjša odsotnost z dela. “Na področju psihoterapije država nikakor ne deluje osebnostno zrelo.” Zakon o psihoterapiji v letu 2016 v delovnem programu vlade ni predviden.
Januarja sta Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza psihoterapevtov sklenila memorandum o sodelovanju, v katerem se med drugim zavzemata za to, da se je za poklic psihoterapevta mogoče začeti izobraževati šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani Miran Možina je bil član delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od leta 2010 leži v predalu ministrstva za zdravje in se je zavzemal za drugačno rešitev.
Kako nemočen je posameznik proti sistemu, če se ta odloči, da bo teptal njegove pravice, dobro ve Breda Vrhunec. Kot pravi sama, gre za zgodbo Davida proti Goljatu. Vzrok je v hrupu s ceste in železnice ob njeni hiši, zaradi katerega njena družina dobesedno ne more spati. Lani, ko je Slovenija med drugim prejela opomin zaradi neupoštevanja evropske direktive na področju hrupa, je Breda Vrhunec postala članica ekspertne skupine za hrup pri Evropski komisiji. Z njo se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Povzetke komentirata okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter umetnica in ena od najinteligentnejših ljudi v Sloveniji, članica Mense, Nina Pečar.
Odnos do kulture na primeru prirodoslovnega muzeja in platforme Inde s komentarjem Gaje Brecelj.
Inšpekcijske službe so se že med letošnjo turistično sezono sistematično lotile tistih, ki zlorabljajo sistem in na črno oglašujejo in oddajajo nepremičnine
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski je ob nastopu svoje funkcije povedala, da bo angažirana zagovornica kakovostnega javnega servisa, ne pa fikus v dnevni sobi nacionalke. Kaj žuli gledalce, poslušalce in uporabnike naših spletnih strani?
Medtem ko v dolini Soče umrljivost zaradi azbesta še zmeraj raste, v Anhovem zdaj sosežigajo odpadke, kot so gume, plastika, odpadna olja, topila. Zakaj se prebivalci kljub zagotovilom, da emisije ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, bojijo izpustov, ki nastajajo pri sosežiganju odpadkov v cementarni Salonit Anhovo?
Kar 70 odstotkov samozaposlenih plačuje prispevke od najnižje zavarovalne osnove. Ta je določena na podlagi fiktivnega dohodka. Problem nastane, ko zaslužijo še manj od te osnove. Bi morali upoštevati dejanske dohodke?
Zaradi grožnje z večmilijonsko tožbo Evropske komisije proti Sloveniji bo ministrstvo za okolje in prostor z desetletno zamudo ta teden v naglici dalo v javno obravnavo operativni program varstva pred hrupom. Gre za program, ki ne bo imel nobenih učinkov, saj bo sprejet za nazaj na podlagi starih strateških kart hrupa. Zavlačevanje pri pripravi operativnega programa ni spravilo v nevarnost samo države, ta bo zato morala plačevati visoke kazni, temveč bo vplivalo tudi na zdravje ljudi. Kako ministrstvo odpravlja eno izmed 31-ih slovenskih kršitev evropske zakonodaje na področju okolja?
V Sloveniji je več kot 90 tisoč samostojnih podjetnikov. Med njimi so tudi prodajalke v kioskih in trafikah, ki jih boste slišali v današnji oddaji. Za mizerno plačilo delajo po 300 ur na mesec, dopusta in bolniške odsotnosti ne poznajo. Druge izbire, kot je odprtje s.p.-ja, niso imeli. Podobno doživljajo tudi številni visoko izobraženi samostojni podjetniki, kot so lektorice in lektorji.
Sedem dreves, ki jih bo mestna občina ob prenovi tržnice podrla, bo zamenjalo 14 novih, civilna iniciativa pa pogreša dialog
Poslušalka se zaradi nestrokovno opravljenih melioracijskih del že več kot tri desetletja sooča s poplavami reke Bolske, ki njeno hišo odrežejo od sveta. Po letih tožarjenj z okoljskim ministrstvom je sodbo končno dobila, država je plačala več kot 100.000 evrov za sanacijo, ki pa je stanje le še poslabšala. Kam je odtekel ta denar?
Elektrarne na reki Muri že desetletja burijo duhove pri prebivalcih Pomurja, ki si jih v glavnem ne želijo, ostro pa jim nasprotujejo okoljevarstveniki. Čeprav je v Avstriji na Muri več kot 30 hidroelektrarn, je Mura pri nas še edina večja neokrnjena reka, območje ob njej pa je zaščiteno z različnimi okoljevarstvenimi režimi. Okoljsko poročilo za trenutno aktualno hidroelektrarno Hrastje-Mota je negativno, toda Mura je vključena v Akcijski načrt za obnovljive vire energije, kar bi lahko predstavljalo osnovo za presojo prevlade drugih javnih interesov nad javnim interesom varovanja okolja. Kakšne načrte ima investitor in zakaj jim večina prebivalcev Pomurja in okoljevarstveniki ostro nasprotujejo?
Enaka embalaža, drugačna vsebina pri prehranskih izdelkih v različnih državah – praksa, ki je bila že nekaj časa predmet gostilniških debat, po politični ofenzivi iz držav Višegrajske skupine pa je postala tudi izpostavljena tema v Evropski uniji. Raziskave v državah tako imenovanega »vzhoda« so pokazale, da razlike obstajajo, ni pa še splošnega strinjanja ali načrta, kako obravnavati to problematiko. V oddaji pregledamo rezultate slovenskih raziskav in se vprašamo o etičnosti ravnanja ponudnikov in odgovornosti potrošnikov.
Nov val podražitev bančnih storitev pri nekaterih pričakujemo že čez nekaj dni, pri drugih čez dober mesec. Skoraj vse bodo podražile svoje osnovne storitve, nekatere pa uvajajo tudi povsem nova nadomestila. Za vsak nakup z BA Maestro kartico ali plačilno kartico v tujini, kjer Evro ni uradno plačilno sredstvo, recimo na Hrvaškem, bomo banki morali plačati še dodatnega 1,5 odstotka od vrednosti nakupa v trgovini ali dviga gotovine na bankomatu. Kakšne podražitve nas čakajo to jesen in kako izbrati najbolj ugodno banko, je predstavila Alina Meško iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Kolektivna tožba je pravni institut, ki omogoča zaščito pravic v primerih, ko je za praviloma manjše vrednosti oškodovano večje število potrošnikov. Predlog zakona po besedah pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča krepi nadzor nad monopolisti in varuje potrošnike. Ti sicer države ali po tem zakonu ne bodo mogli tožiti, prav tako naj zakon ne bi veljal za nazaj. Kaj to pomeni denimo za kreditojemalce v švicarskih frankih, ki so vložili že okoli 100 tožb, ali pa za lastnike vozil, v katera je Volkswagen vgradil sporno programsko opremo za goljufanje na testih izpušnih plinov?
Ker potrebuje odrasel medved kar deset kilogramov hrane na dan in ker je letošnji obrod slab, ni izključeno, da bo primerov, kot je bil nedavni z medvedko pod Šmarno goro, letos več. Čeprav medveda, razen ene občanke, ni videl nihče drug, zabeležili niso nobene škode na njivah pod Rašico ali drugih materialnih dokazov se je medijskih objav nabralo za en majhen fascikel, družabna omrežja so pregorevala.
Gospodarska rast že dolgo ni bila tako visoka in registrirana brezposelnost pada, a je med iskalci zaposlitve veliko visoko izobraženih
Čez dva tedna bo morala prostore nekdanje tovarne Inde v Kopru zapustiti Ustvarjalna platforma Inde, ki je v treh letih delovanja iz ruševin ustvarila prostor alternativne kulture. Prizorišče je gostilo koncerte, okrogle mize in solidarnostne akcije, namenjene predvsem mladim, ter tako zagotavljalo vsebine, ki jih v komercialnih ustanovah ni bilo mogoče dobiti. Zdaj mora skoraj stočlanska skupnost aktivistov zaradi prodaje prostorov te zapustiti. Na obali je tako ugasnil še zadnji avtonomno delujoč prostor, koprska občina pa za delovanje skupnosti nima posluha. Kam se bodo odpravili mladi?
»Priti iz Kopra do Ljubljane z vlakom je vedno velika avantura« – so bile besede enega od čakajočih na železniški postaji v našem največjem obalnem mestu. Že nekaj časa namreč od Kopra do Divače proti Ljubljani vlakov ni oziroma so redki, sicer pa so za potnike organizirani nadomestni avtobusni prevozi, kar zna biti še posebej nepraktično za tiste, ki hočejo na pot s kolesom. Prvi nadomestni avtobusni prevozi namesto vlakov so bili organizirani že leta 2014, ko je tudi železniško infrastrukturo uničil žled. A tudi po več kot treh letih ostajajo avtobusi od Obale do Ljubljane in nazaj z vozovnico za vlak. Zakaj in katere so še tiste proge, ki bi jih radi prevozili z vlakom, pa vas po teh pelje avtobus, smo preverili v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Neveljaven email naslov