Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, vsak dan dobiva elektronsko pošto, klice, pisma, v katerih mu občinstvo sporoča pripombe, kritike, pobude, tudi pohvale. Lani je prejel skoraj 1600 odzivov občinstva, največ jih je bilo povezanih s televizijskim programom (730), Radiu Slovenija pa so poslušalci namenili 90 odzivov.
“Radijskih poslušalcev ne žuli veliko stvari, na Prvem programu in na Valu 202 imajo poslušalci pripombe na izbor glasbe, deset pripomb je bilo na račun Studia ob 17. na Prvem programu, poslušalci so v pripombah očitali neuravnoteženo sestavo gostov. Vedno so očitki, da ni bilo teh, da ni bilo dovolj onih. Bila pa je tudi kritika na račun Petkove centrifuge, v kateri naj bi bilo nekaj žaljivega o cerkvi in vernikih.”
Mora novinar res za vsako ceno iskati še drugo stran, drugo mnenje, celo v primerih, ko je to profesionalni nesmisel? Lado Ambrožič odgovarja, da je tako zapisano v Poklicnih merilih: “Uravnoteženost je v teh merilih omenjena najmanj desetkrat. Zdaj se pogovarjamo, da bi Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTVS spremenili. Uravnoteženost ne za vsako ceno, a če je tema politika ali kaj podobnega, je dobro, da sta zastopani obe strani, sicer pa je treba za oddaje izbrati kompetentne goste.”
Varuh pravic gledalcev in poslušalcev, ki ne obravnava anonimnih, zlonamernih, neutemeljenih, žaljivih sporočil, v poročilu za leto 2015 omenja, da so včasih odzivi občinstva tudi orkestrirani.
“Seveda so orkestrirani. In to me jezi. Isti tekst se pojavi petdesetkrat. Sicer sem zadovoljen, če dobim petdeset odzivov na isto temo, a različnih … Ko pa rečem, da so orkestrirani, jih že dobim po glavi. Trdijo, da to ni res.”
Pri ocenjevanju dela programskih ustvarjalcev so za varuha ključna Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija: “Če dobim pritožbo na kakšno zadevo, to najprej poslušam, gledam, da se prepričam, kaj je res, včasih za mnenje vprašam še koga drugega. Pritožbo posredujem uredniku, tudi avtorju. In potem čakam odgovor. Želim argumentiran odgovor, ki pa ga ne dobim vedno. Tako je nastal problem, ki smo ga imeli na Programskem svetu RTVS, ko se je osemnajst neodgovorjenih pritožb valjalo že pol leta, leto, nekaj mesecev, ker so se uredniki, ki bi morali odgovoriti na te pritožbe, malo sprenevedali ali pa niso imeli pravega odgovora. To je najhuje, če ne znaš argumentirano odgovoriti.”
Vse več je tudi primerov, ko o konkretnih prispevkih odloča sodišče. Med temi osemnajstimi je primer, ko je sodišče že razsodilo v korist novinarja. Kaj pa zdaj? Bo o tem še enkrat razsojal Programski svet? Ali varuh? Lado Ambrožič: “Ne, ne bo. Bi pa omenil Novinarsko častno razsodišče. V enem primeru sem napisal drugačno mnenje kot častno razsodišče Društva novinarjev. Vztrajam pri svojem mnenju, spoštujem pa tudi njihovo odločitev. Tu je malo konflikta, ni pa velik konflikt. Oni imajo kodeks, mi imamo poklicna merila, ki so strožja. Mi smo javni servis, zavezani smo javnosti, spoštovati moramo mnenja in pritožbe gledalcev in poslušalcev. Mi je žal, da se tukaj ne ujemamo, ne morem pa nekaj napisati, o čemer nisem prepričan.”
Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTVS, pravi, da je še vedno papirnati tiger: “Nič ne bi bilo treba spremeniti, le spoštovati bi morali pravila o delovanju varuha, argumentirano odgovarjati na pripombe občinstva in na varuhove zahteve.”
Po tem pravilniku nesodelovanje z varuhom šteje kot kršitev delovnih obveznosti, kar lahko pomeni tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi: “(smeh) To sicer piše … Tega pa nihče ne bo zahteval. Če bi, bi jaz to zagotovo preprečil. Ko gre za odgovornost, ne gre za kazni, želim pa, da o pritožbah razpravljamo.”
Ocenjevanje konkretnega novinarskega dela se je preselilo na Programski svet RTV, v parlament. Zdi se, da je to večkrat politični boj in ne strokovna razprava. “To je jasno. Vsaka politika si želi imeti vpliv, ki ga poskuša doseči na različne načine, z zmerjanjem ali kako drugače. Ocenjevanje je stvar novinarjev, urednikov, odgovornih urednikov, direktorjev. Gledalci in poslušalci pa imajo pravico, da povedo svoje mnenje, opozarjajo na napake, pomanjkljivosti, ki jih varuh posreduje Programskemu svetu. Ta ne ocenjuje, temveč o tem razpravlja, kar je prav. Ne vtikajo se v program, kar smo slišali na protestu novinarjev. Nihče se ne vtika v program, tudi varuh ne. To je stvar urednikov in novinarjev. Konec zgodbe.”
So vsi programski svetniki strokovno usposobljeni, da lahko presojajo o delu novinarjev, urednikov? “To so pametni ljudje, demokrati, ki tam ne dopuščajo solo akcij raznih strankarskih eksponatov.” Kaj pa napovedana seja parlamentarnega odbora za kulturo, kjer naj bi (spet) razpravljali o pristranskem poročanju RTV? Je to primeren prostor za tako razpravo? “Ne. Razen, če bi bilo to res. Kot varuh ugotavljam, da je pristranskosti zelo malo. Tu gre za druge zadeve, politika si skuša s to debato zagotoviti vpliv. Ni opravičila, ni nobene potrebe, da razpravljajo tam.”
“Tudi sam pogosto napišem pohvalo, kar se mi zdi pošteno, pravično. Če sem lahko kritičen, imam pravico tudi pohvaliti.”
Lado Ambrožič je že tri leta varuh pravic gledalcev in poslušalcev, napoveduje pa, da funkcije ne namerava opravljati do iztega petletnega mandata. Zakaj? “Če ti ne dajo možnosti v hiši, da predstaviš svoje ugotovitve, letna poročila, potem naj si poiščejo drugega. Nekateri bi želeli, da je varuh poštar, jaz s svojo izobrazbo in svojimi izkušnjami ne morem biti le poštar.”
O varuhu pravic gledalcev in poslušalcev RTVS najdete več informacij na povezavi: http://www.rtvslo.si/varuh/
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, vsak dan dobiva elektronsko pošto, klice, pisma, v katerih mu občinstvo sporoča pripombe, kritike, pobude, tudi pohvale. Lani je prejel skoraj 1600 odzivov občinstva, največ jih je bilo povezanih s televizijskim programom (730), Radiu Slovenija pa so poslušalci namenili 90 odzivov.
“Radijskih poslušalcev ne žuli veliko stvari, na Prvem programu in na Valu 202 imajo poslušalci pripombe na izbor glasbe, deset pripomb je bilo na račun Studia ob 17. na Prvem programu, poslušalci so v pripombah očitali neuravnoteženo sestavo gostov. Vedno so očitki, da ni bilo teh, da ni bilo dovolj onih. Bila pa je tudi kritika na račun Petkove centrifuge, v kateri naj bi bilo nekaj žaljivega o cerkvi in vernikih.”
Mora novinar res za vsako ceno iskati še drugo stran, drugo mnenje, celo v primerih, ko je to profesionalni nesmisel? Lado Ambrožič odgovarja, da je tako zapisano v Poklicnih merilih: “Uravnoteženost je v teh merilih omenjena najmanj desetkrat. Zdaj se pogovarjamo, da bi Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTVS spremenili. Uravnoteženost ne za vsako ceno, a če je tema politika ali kaj podobnega, je dobro, da sta zastopani obe strani, sicer pa je treba za oddaje izbrati kompetentne goste.”
Varuh pravic gledalcev in poslušalcev, ki ne obravnava anonimnih, zlonamernih, neutemeljenih, žaljivih sporočil, v poročilu za leto 2015 omenja, da so včasih odzivi občinstva tudi orkestrirani.
“Seveda so orkestrirani. In to me jezi. Isti tekst se pojavi petdesetkrat. Sicer sem zadovoljen, če dobim petdeset odzivov na isto temo, a različnih … Ko pa rečem, da so orkestrirani, jih že dobim po glavi. Trdijo, da to ni res.”
Pri ocenjevanju dela programskih ustvarjalcev so za varuha ključna Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija: “Če dobim pritožbo na kakšno zadevo, to najprej poslušam, gledam, da se prepričam, kaj je res, včasih za mnenje vprašam še koga drugega. Pritožbo posredujem uredniku, tudi avtorju. In potem čakam odgovor. Želim argumentiran odgovor, ki pa ga ne dobim vedno. Tako je nastal problem, ki smo ga imeli na Programskem svetu RTVS, ko se je osemnajst neodgovorjenih pritožb valjalo že pol leta, leto, nekaj mesecev, ker so se uredniki, ki bi morali odgovoriti na te pritožbe, malo sprenevedali ali pa niso imeli pravega odgovora. To je najhuje, če ne znaš argumentirano odgovoriti.”
Vse več je tudi primerov, ko o konkretnih prispevkih odloča sodišče. Med temi osemnajstimi je primer, ko je sodišče že razsodilo v korist novinarja. Kaj pa zdaj? Bo o tem še enkrat razsojal Programski svet? Ali varuh? Lado Ambrožič: “Ne, ne bo. Bi pa omenil Novinarsko častno razsodišče. V enem primeru sem napisal drugačno mnenje kot častno razsodišče Društva novinarjev. Vztrajam pri svojem mnenju, spoštujem pa tudi njihovo odločitev. Tu je malo konflikta, ni pa velik konflikt. Oni imajo kodeks, mi imamo poklicna merila, ki so strožja. Mi smo javni servis, zavezani smo javnosti, spoštovati moramo mnenja in pritožbe gledalcev in poslušalcev. Mi je žal, da se tukaj ne ujemamo, ne morem pa nekaj napisati, o čemer nisem prepričan.”
Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTVS, pravi, da je še vedno papirnati tiger: “Nič ne bi bilo treba spremeniti, le spoštovati bi morali pravila o delovanju varuha, argumentirano odgovarjati na pripombe občinstva in na varuhove zahteve.”
Po tem pravilniku nesodelovanje z varuhom šteje kot kršitev delovnih obveznosti, kar lahko pomeni tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi: “(smeh) To sicer piše … Tega pa nihče ne bo zahteval. Če bi, bi jaz to zagotovo preprečil. Ko gre za odgovornost, ne gre za kazni, želim pa, da o pritožbah razpravljamo.”
Ocenjevanje konkretnega novinarskega dela se je preselilo na Programski svet RTV, v parlament. Zdi se, da je to večkrat politični boj in ne strokovna razprava. “To je jasno. Vsaka politika si želi imeti vpliv, ki ga poskuša doseči na različne načine, z zmerjanjem ali kako drugače. Ocenjevanje je stvar novinarjev, urednikov, odgovornih urednikov, direktorjev. Gledalci in poslušalci pa imajo pravico, da povedo svoje mnenje, opozarjajo na napake, pomanjkljivosti, ki jih varuh posreduje Programskemu svetu. Ta ne ocenjuje, temveč o tem razpravlja, kar je prav. Ne vtikajo se v program, kar smo slišali na protestu novinarjev. Nihče se ne vtika v program, tudi varuh ne. To je stvar urednikov in novinarjev. Konec zgodbe.”
So vsi programski svetniki strokovno usposobljeni, da lahko presojajo o delu novinarjev, urednikov? “To so pametni ljudje, demokrati, ki tam ne dopuščajo solo akcij raznih strankarskih eksponatov.” Kaj pa napovedana seja parlamentarnega odbora za kulturo, kjer naj bi (spet) razpravljali o pristranskem poročanju RTV? Je to primeren prostor za tako razpravo? “Ne. Razen, če bi bilo to res. Kot varuh ugotavljam, da je pristranskosti zelo malo. Tu gre za druge zadeve, politika si skuša s to debato zagotoviti vpliv. Ni opravičila, ni nobene potrebe, da razpravljajo tam.”
“Tudi sam pogosto napišem pohvalo, kar se mi zdi pošteno, pravično. Če sem lahko kritičen, imam pravico tudi pohvaliti.”
Lado Ambrožič je že tri leta varuh pravic gledalcev in poslušalcev, napoveduje pa, da funkcije ne namerava opravljati do iztega petletnega mandata. Zakaj? “Če ti ne dajo možnosti v hiši, da predstaviš svoje ugotovitve, letna poročila, potem naj si poiščejo drugega. Nekateri bi želeli, da je varuh poštar, jaz s svojo izobrazbo in svojimi izkušnjami ne morem biti le poštar.”
O varuhu pravic gledalcev in poslušalcev RTVS najdete več informacij na povezavi: http://www.rtvslo.si/varuh/
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Preverjamo, kaj se dogaja v invalidskem podjetju Želva. Ena od invalidk je bila v Želvi kar 9 let na rehabilitaciji. V tem času ni pridobila niti leta delovne dobe. Ima pa zato vodstvo podjetja veliko razlogov za skrivanje. Poslovne nepravilnosti, prirejanje ocen invalidov, bianko odpovedi, kadrovske čistke, večkrat preplačane investicije ... Zemljišče, ki je po oceni GURS-a vredno približno 400€, je invalidsko podjetje Želva od svojega nadzornika kupilo za 80.000€. Kaj še se skriva pod trdnim oklepom Želve?
Svetovalni servis o energetskih izkaznicah. Simona Habič z gostoma Marjano Šijanec Zavrl iz Gradbenega inštituta ZRMK ter Dejanom Papežom, direktorjemZbornice za poslovanje z nepremičninami na Gospodarski zbornici Slovenije
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
V restavracijah Marche ob slovenskih avtocestah danes stranišča čistijo bolgarski delavci. Do septembra so se za prispevke uporabnikom tam zahvaljevali invalidi. V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali zgodbo invalida, ki je na stranišču na avtocestnem počivališču za podjetje Medvedek moral delati tudi do 16 ur. Na “rehabilitacijo” ga je sprejel Janez Drobnič, nekdanji minister za delo, direktor podjetja Sandi Grubelič mlajši pa vse obtožbe glede izkoriščanja invalidov vali na naročnika.
Gradnja 5 kilometrske kolesarske steze od Brezovice do Vrhnike bo stala 4 milijone evrov. Pričakovali bi, da bo kolesarska steza ustrezala evropskim standardom, a so člani Slovenske kolesarske mreže med ogledom gradbišča ugotovili,da bodoča kolesarska steza niti slučajno ne ustreza sodobnim načrtovalskim smernicam.
Pred dvema tednoma smo objavili zgodbo podjetnika Branka Vodiška, ki je posle s hlodovino in lesom sklepal z mnogimi fizičnimi in pravnimi osebami in celo z eno od slovenskih občin. Kljub drugačnim dogovorom, je pogosto v gozdovih naredil golosek, lastnikom pa za to plačal zelo malo ali še raje nič. Po objavljenem prispevku so se v naše uredništvo vsuli klici poslušalcev iz vse Slovenije, ki imajo z Vodiškom prav tako slabe izkušnje.
Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije v tem hipu pod pragom revščine pri nas živi vsaj 55.000 otrok in mladostnikov. Pri projektu Botrstvo pa opozarjajo, da je treba problem urediti sistemsko in čim prej. Nekaj predlogov sistemskih rešitev, ki bi lahko zelo hitro in znatno olajšale stiske družin s socialnega dna, predstavlja Nina Zidar Klemenčič, nosilka projekta Brezplačna pravna pomoč.
Tokrat delimo zgodbo sodobnega “podjetnika”, ki je v Loški dolini ogoljufal kar nekaj kmetov in tudi občino. S svojim gozdarskim podjetjem, prijavljenim v odmaknjeni vasi na območju Velikih Lašč, je podiral in odvažal les, plačal pa nič.
Preverjamo hrup pri delu stečajne upraviteljice, ki je del nepremičnin propadlega celjskega gostinca oddala v najem in se soočila z zahtevo, da stare dolgove poravna nova najemnica. Gre za spoštovanje stečajne zakonodaje ali namerno izsiljevanje?
Sistemi drugih držav prepoznajo precej manj nadarjenih učencev. Smo res tako izredni, ali pa v strahu, da ne bi koga izpustili, skušamo zajeti preveliko populacijo in potem pogosto premalo učinkovito delamo s tistimi, ki imajo zares izredne talente? Zakaj kljub temu nekateri nadarjeni še vedno izpadejo? Je prepoznavanje nadarjenosti odvisno tudi od socialnih razmer, v katerih otrok odrašča? Zakaj se nadarjeni učenci pogosto dolgočasijo pri pouku? Lahko gre delo z nadarjenimi z roko v roki z delom z učenci z učnimi težavami?
Sprašujemo, kakšna so merila in kriteriji, predvsem pa, kateri dokumenti so potrebni, da se postopek vrednotenja in priznavanja uspešno konča.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozarjamo na slabosti kurjave z mokrim lesom - ne gre namreč zgolj za onesnaževanje okolja, ampak tudi za resno zdravstveno grožnjo.
Pri servisnih storitvah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj nam serviserji kaj hitro zaračunajo dela ali zamenjajo del, za katerega se nismo dogovorili. In če se to zgodi in računa ne želite poravnati, lahko serviser zadrži popravljeno stvar.
Vsako leto konec septembra Ministrstvo za kmetijstvo in okolje objavipravilnik o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave. Letos so pritiski lokalnih skupnosti, tudi zaradi bližajočih se lokalnih volitev, precej močni, a se za zdaj usklajeno in predvideno število ne razlikuje kaj dosti od številk prejšnja leta. Govorili bomo o težavah, s katerimi se soočajo prebivalci, ki sobivajo z medvedi in volkovi, ter utemeljitve pristojnih služb in zavodov, ki skrbijo po eni strani za ohranjanje velikih zveri v Sloveniji, po drugi strani pa v imenu varnega sobivanja uravnavajo njihovo populacijo v naravi.
V oddaji "Kje pa vas čevelj žuli?" se sprašujemo, zakaj so moški, ki imajo spolne odnose z drugimi moškimi še vedno absolutno izključeni iz sistema krvodajalstva, kljub dobro razviti tehnologiji za odkrivanje spolno prenosljivih bolezni, predvsem virusa HIV. Je ukrep diskriminatoren ali nujen za zaščito prejemnikov krvi?
Slovenija bo obstoječi analogni komunikacijski sistem na železniškem omrežju nadomestila z globalnim mobilnim radijskim sistemom. Pri tem bo kar 100 milijonov oziroma 85 odstotkov naložbe prispevala Evropska unija. Tako imenovani GSM-R sistem naj bi med drugim povečal varnost in infrastrukturno zmogljivost, manj bo motenj in zamud vlakov, del tovora se bo preusmeril s cest na železnice. Na celotnem 1.200 kilometrov dolgem železniškem omrežju glavnih in regionalnih prog bodo med drugim izvedli optično kabliranje, zgradili 110 repetitorjev in – če preidemo k bistvu problema – približno 250 baznih postaj. Prebivalce v njihovi bližini je strah, da bodo do 30 metrov visoki stolpi negativno vplivali na njihovo zdravje, še posebej jih moti, ker jih pred postavitvijo nihče ni nič vprašal.
V Vrtojbi na Goriškem samevata in propadata večji, malodane dokončani stavbi. V eni naj bi zaživel dom upokojencev, v drugi so predvidena varovana oziroma oskrbovana stanovanja. A obe ostajata prazni, ujeti v goščo podivjane trave, grmičevja, alergene ambrozije in nesoglasij med partnerjema – občino in zasebnim podjetjem, ki sta skupaj zastavila graditev Socialnega centra Vrtojba. Z velikim bančnim posojilom so stavbi sicer zgradili, a se projekt zaradi številnih težav in nesoglasij že štiri leta ne premakne z mrtve točke. Zakaj, preverja Valter Pregelj.
Neveljaven email naslov