Ekološke subvencije se zlivajo v konvencionalno mleko.

Količina slovenskih ekoloških živil na trgu se ne povečuje in štiri petine ekoloških izdelkov še zmeraj uvozimo.

Ekološko kmetovanje je ena od prioritet države. V programu za razvoj podeželja ima Slovenija za programsko obdobje sedmih let do leta 2020 skupaj na voljo 1,1 milijarde evrov, od tega je tri četrtine evropskih sredstev. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je že na začetku za subvencije za ekološko kmetovanje namenilo 65 milijonov evrov. Število ekoloških kmetij se povečuje, pod ekološkim nadzorom je 3.400 kmetij. Toda kmetje so ekološka živila – predvsem mleko in meso – pogosto prisiljeni prodajati kot konvencionalno pridelana živila.

Anton Lesnika iz naselja Zdole v občini Kozje z ekološkim kmetovanjem pred 16 leti ni začel  zaradi subvencij, ampak zaradi zdravja in okolja. Trenutno ima 13 krav in 7 telet, toda le za meso, mleka ne oddaja več: “Prodajal sem ga kot navadno mleko, tako kot vsi. Zmešali so ga h konvencionalnemu.”

Franc Jamnikar je ekološki kmet  že od leta 1999. Gospodari na manjši kmetiji,  na približno 800 metrih nadmorske višine, na Tolstem vrhu pri Mislinji. Pričakoval je, da bo ekološke pridelke lahko prodajal po vsaj 10 odstotkov višji ceni: “Pa ni tako, še zdaleč ne. Na trgovskih policah pa je ekološko meso tako drago, da si ga ljudje z nižjimi prihodki težko privoščijo.”

S stroškovnega vidika bi se mu na majhni hribovski kmetiji bolj splačalo kmetovati konvencionalno. Zaradi takšnih razmer nekateri že opuščajo ekološko kmetovanje: “Letos jih je precej odnehalo, niso več videli izhoda.”

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so lani res opažali opuščanje ekološkega kmetovanja, vendar to pripisujejo predvsem spremembi sistema podpor na travnih površinah. Državna sekretarka Tanja Strniša pravi, da subvencijo na travnate površine pogojujejo s tem, da ima kmet določeno obtežbo z živalmi: “V prejšnjem programskem obdobju to ni bil pogoj.”

Površine, na katerih se kmetuje ekološko, obsegajo že skoraj desetino vseh kmetijskih površin, v zadnjih desetih letih so se s 26.000 povečale na 42.000 hektarjev. Toda na trgu se količina slovenskih ekoloških živil ne povečuje in štiri petine ekoloških izdelkov še zmeraj uvozimo.

Povpraševanje po ekoloških živilih se povečuje predvsem pri sadju in zelenjavi. Toda direktorica inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe meni, da je zelo veliko povpraševanja tudi po ekološkem mesu in mleku: “Že v vsakem supermarketu imamo ekološko mleko. Pri mesu je podobno. Imamo ekološke prodajalne, pa v njih ne najdemo zmeraj slovenskega ekološkega mesa.”

Velika večina ekoloških subvencij v Sloveniji je namenjena travnatim površinam, se pravi živinoreji, kar je nekoliko nenavadno, saj so taka plačila najbolj smiselna za take usmeritve v kmetijstvu, pri katerih se pri konvencionalni pridelavi uporablja največ pesticidov, herbicidov, insekticidov in fungicidov. Kot pravi Anamarija Slabe, so to sadjarstvo, zelenjadarstvo, vinogradništvo, oljkarstvo in poljedelstvo.

“Moda je okolju “najmanj nevarna” ekstenzivna živinoreja. Toda v Sloveniji največ ekoloških spodbud, osemdeset odstokov, prejemajo prav živinorejske kmetije, torej za pašnike in travnike. Po drugi strani take kmetije nekaj naredijo za okolje, vendar potrošnike zanima, koliko bo slovenskih ekoloških živil v trgovinah.”

Anamarija Slabe ekološke subvencije umešča v širši kontekst subvencioniranja kmetijstva. Meni, da bi sistem morali obrniti na glavo: “Da bi rekli, da ne bomo dajali posebnih plačil, ampak bi skušali ugotoviti, koliko je dejansko obremenjujoč strošek, ki ga povzroča uporaba pesticidov. Na podlagi tega bi ustrezno obremenili tiste pridelovalce, ki uporabljajo pesticide in lahko topna mineralna gnojila. V takem sistemu bi bili onesnaževalci obdavčeni sorazmerno s stopnjo onesnaževanja okolja, tako kot je v industriji. Potem ne bi potrebovali posebnih plačil za ekološko pridelavo, ker bi naenkrat ta postala zanimiva s stroškovnega vidika.”

V Sloveniji imamo znižano davčno stopnjo za fitofarmacevtska sredstva 

“To izhaja še iz časov pred desetletji , ko so ta sredstva veljala za reprodukcijsko sredstvo za kmetijstvo. To pa je postalo zelo nenavadno, ko smo začeli kmetom plačevati okoljske storitve. Po eni strani kmetom plačujemo, ker gospodarijo okolju prijazno in uporabljajo manj pesticidov, po drugi strani pa imamo znižano stopnjo davka na dodano vrednost za te pesticide. To je čudna zgodba.”

Na ministrstvu pravijo, da sistem sankcioniranja v kmetijstvu že obstaja, znižane davčne stopnje za pesticide pa ohranjajo zaradi strahu pred nezakonitim uvozom.

Po podatkih govedorejskega poslovnega združenja gre 30 % slovenskega mleka neposredno v izvoz, 42 % ga porabijo mlekarne v lasti mednarodnih korporacij, le 28 % ga porabijo slovenski predelovalci.