Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Podoba avtobusne postaje v Ljubljani se ni spremenila od leta 1961. Ne preseneča, da odzivi turistov niso najboljši
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019.
“Stanje v javnem prevozu je v Sloveniji katastrofalno in to se še najbolj drastično vidi v urejenosti avtobusne postaje.” Podžupan Ljubljane profesor Janez Koželj
“Potnikom so povsod dani neki osnovni standardi, da imajo streho nad glavo, da lahko v hladu počakajo na avtobus, da imajo zagotovljene tiste osnovne potrebe, ki bi morale biti norma. Ljubljanska postaja pa ne nudi ničesar,” je prepričan Janez Koželj. Z njim se strinjajo tudi naključni anketiranci, ki opozarjajo tudi na nekatere druge težave, ki pestijo avtobusno postajo v prestolnici. Dolge čakalne vrste, površni vozni redi in neurejenost postajališč so le nekateri izmed izpostavljenih problemov.
Na avtobusni postaji Ljubljana letno prepeljejo tri milijone ljudi, številka pa podobno kot število turistov vztrajno raste. Kopičijo se tudi težave, direktor avtobusne postaje Ljubljana Marjan Kotar pa je vseeno prepričan, da potnikom zagotavljajo kakovostno storitev:
“Zaenkrat je prostora dovolj, trudimo se, da je ponudba za potnike čimbolj kvalitetna, potniki pa zadovoljni, kar glede na naše evidence tudi so. Odzivi turistov pa seveda niso najboljši.”
Potencial Ljubljane prepoznajo tudi tuji prevozniki, vendar z infrastrukturo niso zadovoljni, saj si za svoje potnike želijo veliko več. Poslovni direktor Flixbusa za osrednjo in vzhodno Evropo Dejan Čebohin z žalostjo ugotavlja, da pripombe na njihove storitve prihajajo iz naslova, na katerega nimajo vpliva. “Infrastrukturne rešitve avtobusne postaje Ljubljana niso primerne, še posebej pa ne za glavno mesto Slovenije.”
Marjan Kotar zagotavlja, da v igri večjih partnerjev pri izgradnji nove avtobusne postaje kljub njihovi pripravljenosti za sodelovanje, nimajo vpliva. Novi naročniki Prime Capital še vedno urejajo razmerje s prejšnjim, torej Trigranitom. S Slovenskih železnic, lastnikom parcel, še sporočajo, da pogajanja potekajo in da finančna konstrukcija še ni dogovorjena, bodo pa dela na Vilharjevi ulici stekla prihodnje leto, postaja pa naj bi bila zgrajena do leta 2019.
Medtem pa trenutna postaja kot vse kaže ne bo doživela svetlejših časov, saj naj bi bila investicija glede na gradnjo nove postaje previsoka. Janez Koželj je vseeno prepričan, da bi nekaj morali storiti, saj “vedno več potnikov leži na tleh, to je dno, nižje ne moremo iti.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Podoba avtobusne postaje v Ljubljani se ni spremenila od leta 1961. Ne preseneča, da odzivi turistov niso najboljši
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019.
“Stanje v javnem prevozu je v Sloveniji katastrofalno in to se še najbolj drastično vidi v urejenosti avtobusne postaje.” Podžupan Ljubljane profesor Janez Koželj
“Potnikom so povsod dani neki osnovni standardi, da imajo streho nad glavo, da lahko v hladu počakajo na avtobus, da imajo zagotovljene tiste osnovne potrebe, ki bi morale biti norma. Ljubljanska postaja pa ne nudi ničesar,” je prepričan Janez Koželj. Z njim se strinjajo tudi naključni anketiranci, ki opozarjajo tudi na nekatere druge težave, ki pestijo avtobusno postajo v prestolnici. Dolge čakalne vrste, površni vozni redi in neurejenost postajališč so le nekateri izmed izpostavljenih problemov.
Na avtobusni postaji Ljubljana letno prepeljejo tri milijone ljudi, številka pa podobno kot število turistov vztrajno raste. Kopičijo se tudi težave, direktor avtobusne postaje Ljubljana Marjan Kotar pa je vseeno prepričan, da potnikom zagotavljajo kakovostno storitev:
“Zaenkrat je prostora dovolj, trudimo se, da je ponudba za potnike čimbolj kvalitetna, potniki pa zadovoljni, kar glede na naše evidence tudi so. Odzivi turistov pa seveda niso najboljši.”
Potencial Ljubljane prepoznajo tudi tuji prevozniki, vendar z infrastrukturo niso zadovoljni, saj si za svoje potnike želijo veliko več. Poslovni direktor Flixbusa za osrednjo in vzhodno Evropo Dejan Čebohin z žalostjo ugotavlja, da pripombe na njihove storitve prihajajo iz naslova, na katerega nimajo vpliva. “Infrastrukturne rešitve avtobusne postaje Ljubljana niso primerne, še posebej pa ne za glavno mesto Slovenije.”
Marjan Kotar zagotavlja, da v igri večjih partnerjev pri izgradnji nove avtobusne postaje kljub njihovi pripravljenosti za sodelovanje, nimajo vpliva. Novi naročniki Prime Capital še vedno urejajo razmerje s prejšnjim, torej Trigranitom. S Slovenskih železnic, lastnikom parcel, še sporočajo, da pogajanja potekajo in da finančna konstrukcija še ni dogovorjena, bodo pa dela na Vilharjevi ulici stekla prihodnje leto, postaja pa naj bi bila zgrajena do leta 2019.
Medtem pa trenutna postaja kot vse kaže ne bo doživela svetlejših časov, saj naj bi bila investicija glede na gradnjo nove postaje previsoka. Janez Koželj je vseeno prepričan, da bi nekaj morali storiti, saj “vedno več potnikov leži na tleh, to je dno, nižje ne moremo iti.”
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov