V Sloveniji je več kot 90 tisoč samostojnih podjetnikov. Med njimi so tudi prodajalke v kioskih in trafikah, ki jih boste slišali v današnji oddaji. Za mizerno plačilo delajo po 300 ur na mesec, dopusta in bolniške odsotnosti ne poznajo. Druge izbire, kot je odprtje s.p.-ja, niso imeli. Podobno doživljajo tudi številni visoko izobraženi samostojni podjetniki, kot so lektorice in lektorji.

V Sloveniji je več kot 90 tisoč samostojnih podjetnikov. Med njimi so tudi prodajalke v kioskih in trafikah, ki za mizerno plačilo delajo po 300 ur na mesec

“Takrat si moral odpreti s. p. ali pa iti stran. Ni bilo druge izbire. Vse je bilo plačano – bolniška, dopust, prehrana, prevoz. Zdaj je pa porazno,” opisuje odsotnost izbire v devetdesetih letih prodajalka v eni od trafik podjetja Delo prodaja. Zdaj dela vsak dan po 11 ur, v trafiki je tudi ob sobotah, na mesec pa ne zasluži niti 500 evrov. Kdaj je bila nazadnje na dopustu, se ne spomni.

“Počutim se porazno. Ne glede na to, da smo prodajalci še vedno dobre volje pred strankami, mislim, da nam pojenjajo zadnje moči.”

Prodajalka iz trafike 3dva se je svojega položaja zares zavedela, ko je zbolela. “Moraš delati. Vprašala sem, ali lahko zaprem ali skrajšam odpiralni čas, pa so rekli, da ne. Delam približno 13 ur na dan. Plačilo je odvisno od prometa, ni nobene osnove. Če bi zbolela en mesec, bi to zame pomenilo bankrot. Na mesec naredim več kot 300 ur. V šestih letih še nisem bila na dopustu. Tudi moji otroci ne poznajo dopusta.”

Marko Funkl iz Sindikata prekarcev pravi, da gre v resnici za prodajalce, ne samostojne podjetnike.

“Ljudje nimajo vpliva na to, kaj in po kakšni ceni prodajajo, po kakšni ceni dobavljajo, ob katerih urah so odprti. Tako rekoč so izpolnjeni vsi pogoji delovnega razmerja.”

Ob podatku, da se število brezposelnih zmanjšuje, Funkl opozori, da se število revnih zaposlenih, predvsem samostojnih podjetnikov, veča. “To je posledica fleksibilizacije in prekarizacije trga dela.” Pred tem niso zaščiteni niti visoko izobraženi samostojni podjetniki, na primer lektorji in prevajalci. “Kako je mogoče, da v Državnem zboru spišejo zakon ali na ministrstvu najamejo najboljše odvetnike, da dajo svoja mnenja, in jih pošteno plačajo, izberejo pa najcenejšega lektorja?”

Funkl meni, da bi morali uzakoniti minimalne urne postavke in standarde za določene poklice. Predsednica Lektorskega društva Slovenije Kristina M. Pučnik pravi, da je cena lektoriranja na trgu tudi samo evro na avtorsko stran.

“Profesionalni lektor, ki ima s. p., se ne more preživljati tako, da lektorira za en evro. Lahko bi se, če bi v mesecu lektoriral vsaj 1000, 1500 strani, to je pa nemogoče.”

Številni samozaposleni ne zaslužijo dovolj niti za plačilo prispevkov. Odvetnica Marjeta Matjašič opozarja, da je osnova za plačilo prispevkov dobiček, ki ga ustvarijo. “Oziroma v vsakem primeru je zavarovalna osnova 60 odstotkov povprečne letne plače zaposlenih. Veliko samozaposlenih ne dosega takega fiktivnega prihodka in potem pristanejo v vrtincu blokad in rubežev finančne uprave. Ta znesek je določen kot neka domneva, kot fikcija.”

Funkl opozori, da ti prispevki za pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje znašajo najmanj 350 evrov na mesec.

“Država predstavlja, da boš teh 350 evrov v vsakem primeru zaslužil.”

Tobačna Ljubljana zaradi neporavnanih obveznosti podjetju Delo prodaja ne dostavlja blaga. “Trafikanti bodo zaradi tega imeli na koncu nižji izračun izplačila. Dobili bodo na primer 450 evrov. 350 jih bodo morali na začetku dati za prispevke, drugače se jim bodo z izvršbo usedli na račun. Največja težava pa so bolezni. Kaj se zgodi, ko s. p., ki že tako komaj pride iz meseca v mesec, zboli. Ne samo, da mora plačati 350 evrov, ne zasluži nič in vse svoje delo mora odpovedati. Delo te ne bo počakalo, tebi pa se dolg do države kopiči. Namesto bolniškega nadomestila se ti dela dolg do države in nimaš nič dati za v lonec.”