Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prejšnji teden je v oddaji Vroči mikrofon predstavnik ministrstva za infrastrukturo Jože Dimnik izpostavil, da bi Slovenija, če bi želeli doseči cilj, da bi omejili dvig globalne temperature do konca stoletja na 1,5 stopinje Celzija, morala vložiti 14 milijard evrov letno. V današnji oddaji Kje pa vas čevelj žuli Gorazd Rečnik preverja, kakšne so realnejše številke. Medvladni forum za podnebne spremembe je v poročilu prejšnji teden izpostavil tudi nujnost drastičnih družbenih sprememb, če bomo želeli preprečiti najbolj črne podnebne scenarije.
Medvladni forum za podnebne spremembe je prejšnji teden poudaril, da bo nujno omejiti dvig globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Kakšni bodo realni stroški za Slovenijo?
“Slovenija bi morala od leta 2016 do 2035 vsako leto vložiti 14 milijard, da bi dosegli cilj 1,5 stopinje Celzija,” je v oddaji Vroči mikrofon prejšnji teden izjavil Jože Dimnik z ministrstva za infrastrukturo.
Jože P. Damijan, meni, da je številka 14 milijard močno pretirana in da je metodološko nepravilno globalni strošek zniževanja emisij po državah kar počez porazdeliti glede na delež v globalnem BDP. “Države oziroma korporacije morajo prevzeti delež, ki je sorazmeren njihovim emisijam.” Da gre pri 14 milijardah za zelo veliko računsko površnost, meni tudi raziskovalec pravičnega podnebnega prehoda na avtonomni univerzi v Barceloni Aljoša Slameršak.
“Po izračunih IPPC bi Slovenija morala za celotno podnebno politiko, torej ne samo za energetsko tranzicijo, ampak tudi za prilagoditvene in amelioracijske ukrepe, nameniti približno 400 milijonov evrov letno.” – Aljoša Slameršak
Kot dodaja Slameršak, je ta strošek zanemarljiv v primerjavi s posledicami, če ne bomo ukrepali. Luka Omladič meni, da bi te številke morale jasno biti opredeljene v koalicijski pogodbi in proračunu. “Če teh številk ni, je lažje mešati in spreminjati različne interpretacije, kaj je zares šlo za podnebne spremembe in kaj ne. Tipičen primer je nova termoelektrarna na plin, ki se bo gradila v Ljubljani in bo v veliki meri financirana prav iz sredstev za podnebne spremembe.”
Fosilne vire bi morali pustiti pod zemljo. “Ker takoj, ko jih izkopljemo, gredo v ozračje. Ta prehod ne more biti takojšen, gotovo pa moramo pustiti pod zemljo nove drage vire fosilnih goriv, za katere potrebujemo nove tehnologije, kot je fracking. Slovenija lahko brez težav pusti plin v Petišovcih pod zemljo. Če ga bo začela črpati, se bo vse, kar bo izčrpano, prevedlo v globalno segrevanje,” opozarja Omladič, ki ugotavlja, da se plinska infrastruktura gradi v imenu ogljične tranzicije.
Tomislav Tkalec iz društva Focus ob tem poudarja, da v obstoječem ekonomskem sistemu vlagatelji pričakujejo dobiček. “Pričakujejo, da bodo to infrastrukturo lahko uporabljali 30, 40 let, poročilo IPCC pa nam sporoča, da imamo za ukrepanje in dejstvo, da bomo morali rabo fosilnih virov opustiti, precej manj časa.”
Omladič opozarja, da bomo morali resno ponotranjiti dejstvo, da bomo morali termoelektrarne v Šoštanju zapreti do leta 2030. “Poročilo IPCC govori o časovnem okvirju 10, 12 let. To je časovni okvir, v katerem se moramo soočiti s tem dejstvom glede termoelektrarne Šoštanj.”
Namesto o podnebnih spremembah bi morali govoriti o podnebnem zlomu.
“Dogaja se nam zlom okolja, ki nam bo onemogočil način življenja, kot si ga je v zadnjih nekaj tisoč letih predstavljalo človeštvo.” – Luka Omladič
Tkalec je prepričan, da s tehnološkimi rešitvami ne bomo rešili teh problemov. “Nujne so spremembe na družbeni ravni.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Prejšnji teden je v oddaji Vroči mikrofon predstavnik ministrstva za infrastrukturo Jože Dimnik izpostavil, da bi Slovenija, če bi želeli doseči cilj, da bi omejili dvig globalne temperature do konca stoletja na 1,5 stopinje Celzija, morala vložiti 14 milijard evrov letno. V današnji oddaji Kje pa vas čevelj žuli Gorazd Rečnik preverja, kakšne so realnejše številke. Medvladni forum za podnebne spremembe je v poročilu prejšnji teden izpostavil tudi nujnost drastičnih družbenih sprememb, če bomo želeli preprečiti najbolj črne podnebne scenarije.
Medvladni forum za podnebne spremembe je prejšnji teden poudaril, da bo nujno omejiti dvig globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Kakšni bodo realni stroški za Slovenijo?
“Slovenija bi morala od leta 2016 do 2035 vsako leto vložiti 14 milijard, da bi dosegli cilj 1,5 stopinje Celzija,” je v oddaji Vroči mikrofon prejšnji teden izjavil Jože Dimnik z ministrstva za infrastrukturo.
Jože P. Damijan, meni, da je številka 14 milijard močno pretirana in da je metodološko nepravilno globalni strošek zniževanja emisij po državah kar počez porazdeliti glede na delež v globalnem BDP. “Države oziroma korporacije morajo prevzeti delež, ki je sorazmeren njihovim emisijam.” Da gre pri 14 milijardah za zelo veliko računsko površnost, meni tudi raziskovalec pravičnega podnebnega prehoda na avtonomni univerzi v Barceloni Aljoša Slameršak.
“Po izračunih IPPC bi Slovenija morala za celotno podnebno politiko, torej ne samo za energetsko tranzicijo, ampak tudi za prilagoditvene in amelioracijske ukrepe, nameniti približno 400 milijonov evrov letno.” – Aljoša Slameršak
Kot dodaja Slameršak, je ta strošek zanemarljiv v primerjavi s posledicami, če ne bomo ukrepali. Luka Omladič meni, da bi te številke morale jasno biti opredeljene v koalicijski pogodbi in proračunu. “Če teh številk ni, je lažje mešati in spreminjati različne interpretacije, kaj je zares šlo za podnebne spremembe in kaj ne. Tipičen primer je nova termoelektrarna na plin, ki se bo gradila v Ljubljani in bo v veliki meri financirana prav iz sredstev za podnebne spremembe.”
Fosilne vire bi morali pustiti pod zemljo. “Ker takoj, ko jih izkopljemo, gredo v ozračje. Ta prehod ne more biti takojšen, gotovo pa moramo pustiti pod zemljo nove drage vire fosilnih goriv, za katere potrebujemo nove tehnologije, kot je fracking. Slovenija lahko brez težav pusti plin v Petišovcih pod zemljo. Če ga bo začela črpati, se bo vse, kar bo izčrpano, prevedlo v globalno segrevanje,” opozarja Omladič, ki ugotavlja, da se plinska infrastruktura gradi v imenu ogljične tranzicije.
Tomislav Tkalec iz društva Focus ob tem poudarja, da v obstoječem ekonomskem sistemu vlagatelji pričakujejo dobiček. “Pričakujejo, da bodo to infrastrukturo lahko uporabljali 30, 40 let, poročilo IPCC pa nam sporoča, da imamo za ukrepanje in dejstvo, da bomo morali rabo fosilnih virov opustiti, precej manj časa.”
Omladič opozarja, da bomo morali resno ponotranjiti dejstvo, da bomo morali termoelektrarne v Šoštanju zapreti do leta 2030. “Poročilo IPCC govori o časovnem okvirju 10, 12 let. To je časovni okvir, v katerem se moramo soočiti s tem dejstvom glede termoelektrarne Šoštanj.”
Namesto o podnebnih spremembah bi morali govoriti o podnebnem zlomu.
“Dogaja se nam zlom okolja, ki nam bo onemogočil način življenja, kot si ga je v zadnjih nekaj tisoč letih predstavljalo človeštvo.” – Luka Omladič
Tkalec je prepričan, da s tehnološkimi rešitvami ne bomo rešili teh problemov. “Nujne so spremembe na družbeni ravni.”
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov