Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili. O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov?
Tovorni promet na mejnem prehodu Obrežje se je letos v primerjavi z lanskim letom povečal za več kot štiri odstotke. Ob vse daljših kolonah tovornjaki s svežim sadjem in zelenjavo ob petkih pogosto ne uspejo preiti meje do 13. ure, ko svoje delo konča fitosanitarna inšpekcija. Polni tovornjaki zato za ves konec tedna obtičijo na Obrežju. Kljub temu da morajo ob tem ves čas imeti prižgan hladilnik, sta sadje in zelenjava v ponedeljek že v veliko slabšem stanju, kot sta bila v petek.
Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?
Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.
Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Na vprašanja je odgovarjala Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS.
Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, kjer kakovosti vode ne spremlja nihče.
Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da izpostavimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim zaenkrat po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.
Potrošniške organizacije, združene v Evropsko potrošniško organizacijo BEUC, med njimi je tudi Zveza potrošnikov Slovenije, so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah.
Andrej Pleterski je prepričan, da bi uzakonitev evtanazije ljudem dala občutek, da se jim ni treba bati, da bi v končnem obdobju svojega življenja padli v majhno skupino ljudi, ki umirajo zelo mučeniško. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik opozarja, da naša družba še ni dovolj zrela za uzakonitev evtanazije. Obiskali bomo tudi Alenko Čurin Janžekovič, ki se je odločila za evtanazijo v Švici.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali povzetek prvomajskih reportaž iz hrvaškega podjetja ITAS PRVOMAJSKA in slovenskega M TOM. Obe sta v lasti delavcev. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj poskusov delavskih prevzemov, uspešen pa je bil samo eden. Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, bo med drugim pojasnila, zakaj teh prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega.
Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Ljubezenske prevare na spletu pa so pravzaprav tudi dober posel na podlagi socialnega inženiringa. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu, povezovanje pa lahko traja tudi po več mesecev, preden se pojavi potreba po denarju. Ravno zaradi čustvene vpletenosti so nakazani zneski potem lahko vrtoglavi.
Štirinajst dni po valu napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov delo v zdravstvenih domovih za zdaj poteka nemoteno. V Kranju, kjer se je za odpoved odločilo največ, 23 zdravnikov, pa prve težave pričakujejo že prihodnji mesec, ko bodo zdravniki izkoristili letni dopust. Uresničitev nameravanih odpovedi bi obremenila tudi urgence, saj razen v Ljubljani v stalno pripravljenih ekipah sodelujejo tudi družinski zdravniki. Tudi predlog o uvozu tujih družinskih zdravnikov je za mnoge nerealen.
Kamniški gorski reševalci , ki so med bolj obremenjenimi, so ostali brez prostorov. Klobčič rešitve so začeli odvijati sami. Pogodba za nove prostore z lastnikom nepremičnin na območju nekdanje smodnišnice v Kamniku je podpisana, čaka jih obnova. Trenutno so v bivalnikih, ki jih je priskrbela država. Kamniški gorski reševalci in prostovoljci imajo voljo, denarja pa ne dovolj. Zato so se odločili tudi za organizacijo dobrodelnega koncerta in SMS donacije. Država, ki bo letos za delo 430 gorskih reševalcev namenila okoli 540 tisoč evrov, za samo ureditev prostorov sedemnajstih gorsko reševalnih postaj in društev nima zakonske osnove, zato bodo nujne spremembe. Kamniški primer pa ni osamljen, saj se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod. Ustrezni prostori in dobra opremljenost pa so v času, ko imajo visoko usposobljeni prostovoljni gorski reševalci več kot 500 različnih posredovanj na leto, nepogrešljivi za nadaljnje delo v sistemu zaščite in reševanja.
V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto.
Nov varuh človekovih pravic Peter Svetina mesec dni po tem, ko je nasledil Vlasto Nussdorfer, ugotavlja, do bo treba še veliko pozornosti vložiti na področje enakopravnosti žensk, kot zelo pomembna pa jemlje tudi okoljska vprašanja. Trenutno se mu zdi najbolj pereče vprašanje stiske ljudi, ki ne morejo v domove za upokojence. Hkrati bi ljudje morali imeti možnost in pravico bivati v svojem lokalnem okolju. Napoveduje, da ne bo prijeten varuh do politikov.
Glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov se osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter deloma na promet, kmetijstvo in odpadke. Toda energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. V studiu sta bila Andrej Gnezda iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Gregor Rome iz sektorja za kreditiranje Eko sklada.
Namesto zgodbe o uspehu kluba iz majhnega okolja in zgodbe o mladinski šoli, ki je čislana širom Slovenije, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša, izplen pa je slabši za vse vpletene.
Neveljaven email naslov