Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
Senzacionalizem je slovenske medijske realnosti. Določeni mediji si z njim višajo gledanost, branost, poslušanost, včasih pa se pojavi tudi v medijih, v katerih ga ne bi pričakovali oziroma ga v njih nikakor ne bi smelo biti. Mediji opravičujejo kopanje po zasebnosti in diskreditacijo posameznikov s pričakovanji javnosti, rejtingi in kliki na trgu za preživetje. Posledice so lahko hude.
Kako državni organi skrbno upravljajo z našimi osebnimi podatki na spletnih straneh, prek katerih državljani urejamo, pošiljamo in vlagamo dokumente? Ugotavljamo, da spletne strani e-uprave in e-davkov kljub številnim opozorilom strokovnjakov ne izpolnjujejo minimalnih varnostnih zahtev.
Kurilna sezona je pred vrati, predlagani zakon o dimnikarskih storitvah pa tli že lep čas. Z novim letom naj bi stopil v veljavo in na novo uredil področje dimnikarske dejavnosti. Uporabniki bodo lahko po novem dimnikarja izbirali sami na trgu, kar pomeni, da se obdobje koncesij končuje in uvaja sistem licenc. To pa sproža številna vprašanja. Nanja odgovarjata vodja Sektorja za okolje in podnebne spremembe pri Ministrstvu za okolje in prostor Uroš Vajgl ter predsednik komisije za dimnikarsko dejavnost pri Zbornici komunalnega gospodarstva Aleksander Županek.
Razkrivamo, kakšne so pasti spleta, v katere se ujamejo otroci in postanejo žrtve e-zlorab. V minulem letu je Spletno oko policiji predalo 61 prijav posnetkov spolno zlorabljenih otrok. Vsako leto je na svetovni splet dodanih okrog 50.000 novih podob s spolnimi zlorabami otrok, navaja Urad Združenih narodov za droge in kriminal.
Vse več raziskav potrjuje zdravilne učinke medicinske konoplje. To vse bolj spoznavajo tudi zdravniki v Sloveniji. Delovna skupina pri zdravniški zbornici predlaga uvrstitev medicinske konoplje med zdravila, ki bodo dostopna na recept. Ugotavljamo, da si po slabih štirih letih zdravnice in zdravniki upajo veliko bolj odkrito govoriti o zdravljenju z medicinsko konopljo – še več, zahtevajo sistemske spremembe. Delovna skupina je poročilo in predlog ukrepov predstavila tudi na Zdravniški zbornici.
Potem ko je nemški podkancler dejal, da je sporazum o prosti trgovini z ZDA propadel in so pogajanja o TTIP, vsaj do volitev v ZDA, zastala, je na mizi prostotrgovinski sporazum s Kanado CETA. Tudi ta vsebuje mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državami ter vprašljive določbe glede gensko spremenjenih organizmov, komercialne rabe vodnih virov in varstva potrošnikov. Sporazum med drugim prinaša liberalizacijo vseh storitev, razen tistih, ki so izrecno zapisane kot izjema. Bodo koncesionarji lahko tožili državo, če jim ne bo podaljšala koncesij za vodo?
Povpraševanje po eko izdelkih raste, pri nas predvsem na račun vse večjega uvoza. Tako se v naši košari lahko nenadoma znajde eko fižol iz Kitajske, eko leča iz Rusije, ali eko čičerika iz Kanade. Ekološka pridelava živil manj obremenjuje okolje. Kaj pa, ko mora živilo do našega krožnika prepotovati več tisoč kilometrov, pri čemer za seboj pusti velik ogljični odtis? Kakšen je nadzor in koliko pregledanih vzorcev eko živil ni ustreznih? Ali eko živilo nujno vsebuje tudi manj težkih kovin? Kaj pa sladkorja? Kako racionalno, prijazno do sebe in okolja, izbirati v poplavi prehranskih trendov in marketinških prijemov?
Kako zagotoviti ustrezno pretočnost predvsem pa varnost na več kot 600 kilometrih slovenskih avtocest in hitrih cest. Na vprašanja odgovarja mag. Ulrich Zorin, vodja službe za upravljanje s prometom in prometno varnostjo pri DARS-u.
Okoljevarstvenike razburja predlog uredbe o stanju tal, ki zelo povečuje vrednosti nekaterih tudi rakotvornih snovi v tleh. Do zdaj priznano mejno vrednost živega srebra 2 mg/kg predlog uredbe tako poveča na 2 mg/kg za otroška igrišča in 80 mg/kg za industrijska območja. Kadmij iz enega mg/kg poveča na 2 mg/kg za otroška igrišča, kmetijska in stanovanjska območja ter 60 mg/kg za industrijska območja. Je cilj uredbe res varovanje zdravja ljudi in okolja?
Še do prihajajočega ponedeljka je v javni razpravi osnutek novega pravilnika o delitvi stroškov ogrevanja v večstanovanjskih stavbah. Obstoječa ureditev, ki je v veljavo stopila pred slabim letom, se je izkazala za problematično in požela veliko kritik strokovnjakov in javnosti.
Mariborski in koroški ribiči že leta opozarjajo na to, da na avstrijski strani na neustrezen način odstranjujejo usedline iz akumulacijskih bazenov hidroelektrarn. Mulj oziroma sediment naložijo na rečne transportne ladje, ga peljejo v matico struge Drave in spustijo v glavni tok. Posledica tega ni le kalnost Drave pri nas, ampak to vpliva na reko in življenje ob in v njej.
Krajani Škofij, ki živijo blizu zemljišča, kjer nameravajo ponovno zgraditi balinišče, gradnji tega ostro nasprotujejo. Še več, pred leti je na tem mestu že stalo balinišče, a so ga zaradi motečega hrupa zaprli in odstranili športne objekte. Le na črno zgrajena klubska hiška, ki so ju uporabljali balinarji je ostala. Zdaj so jo prenovili, zanimivo pa je, da je bil na otvoritvi obnovljenega na črno zgrajenega objekta tudi koprski župan Popovič. Zato mu krajani Škofij očitajo arogantnost in sprenevedanje, saj vsi vedo, da je objekt črna gradnja, ki celo nima svojega uradnega priključka in števca za vodo niti električnega priključka, ampak imajo elektriko priključeno kar na javno razsvetljavo. V posmeh vsem pa je na parceli, ki je v lasti občine, pravo divje odlagališče smeti. Spore med Mestno občino Koper in krajani Škofij je raziskoval Marjan Jerman.
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči. Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Junija smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozorili na težave varnostnic in varnostnikov podjetja G4S na ljubljanskem letališču. Slišali smo tudi izjavo direktorja, ki je med drugim dejal, da je v podjetju nezadovoljnih le nekaj posameznikov. Glede na odziv, ki smo ga dobili po oddaji, to nikakor ne drži. Nadaljujemo zgodbo, saj ne gre le za kaprice nekaj nergačev. Spregovorila sta tudi varnostnika, ki sta delala na ameriškem veleposlaništvu. Gre za svojevrsten paradoks – zaradi globalnih terorističnih groženj se varnosti posveča vse več pozornosti in se zanjo namenja vse več sredstev, pri ljudeh, ki so skrbijo za varnost, pa se to pozna le v dodatnih nalogah, ki jih morajo opravljati.
Imate tudi v vašem bloku samooklicanega svetovalca pri upravljanju z nepremičninami in mu za storitve, ki jih po zakonu opravljajo upravniki, tudi plačujete? Šli smo po sledeh samostojnega podjetnika, ki se ukvarja z nadzorom upravnikov, dejavnost pa ima med drugim registrirano za čiščenje in poizvedovalne dejavnosti. Nadzor nad upravniki naj bi sicer izvajala stanovanjska inšpekcija, a ta se etažnim lastnikom očitno ne zdi zadosten.
Da birokrati brez osebne odgovornosti počno, kar se jim zdi prav, kaže primer, ki se je zgodil v Slovenski Bistrici, ko je medobčinska inšpektorica izdala odločbo o prekopu zasebnega zemljišča.
Deset in več kilometrski zastoji med Gruškovjem, Podlehnikom in proti Mariboru so stalnica koncev tedna vsake poletne turistične sezone. Letos je tam še gradbišče avtoceste, zato se številni bojijo poslabšane prometne varnosti. Kako se izogniti popolnemu prometnemu kolapsu na območju med Draženci in Gruškovjem?
V zadnjih mesecih se je na Val 202 obrnilo več poslušalcev, ki garancije pri popravilu telefona ne morejo uveljaviti, skupni imenovalec pri velikem delu teh pa je: “Aparat je bil v stiku s tekočino. Garancijsko popravilo ni možno”. Kako delujejo indikatorji vlage? Se obarvajo tudi, če uporabljamo telefon v deževnem vremenu ali mora naprava pasti v vodo, da se aktivira? Ali je ta indikator le priročni izgovor serviserjev, da jim aparata ni treba brezplačno popraviti? O tem s pooblaščenimi serviserji, sodnim izvedencem za področje telekomunikacij ter predstavnikoma Zveze potrošnikov Slovenije in Tržnega inšpektorata.
Tik ob vasi Škrjanče namerava podjetnik zgraditi industrijsko cono, ki bo po besedah nekaterih krajanov imela negativen vpliv na življenje v vasi. Zanimivo je, da je podjetnik zemljišče že odkupil, večino pa prodal kot urejeno obrtno cono, čeprav za omenjeno cono še ni sprejet Občinski prostorski načrt. Ali gre za tihi dogovor med občino in podjetnikom?
Neveljaven email naslov