Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti
Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.
S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.
“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc
Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.
“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”
Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.
Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.
“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”
Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.
“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”
Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”
Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.
Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.
“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”
Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.
“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer
V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.
“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”
Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.
“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”
Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.
“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”
Novembra lani smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli lani skupaj z Delavsko svetovalnico razkrili izkoriščanje bolgarskih in makedonskih delavcev v ajdovskem podjetju Incom. Takrat smo napovedali, da bomo dogajanje spremljali še naprej. No, zdaj smo preverili, da so se od naše objave lansko leto določene zadeve v podjetju Incom izboljšale. Delavci iz Bolgarije in Makedonije tako ne delajo več prek bolgarske agencije tudi po 300 ur in več na mesec.
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Spomladanska sprememba zakonodaje zdaj javnim stanovanjskim skladom omogoča, da upravičenost do neprofitne najemnine preverjajo tudi pri najemnikih, ki imajo pogodbe sklenjene pred letom 2003 in jih je zakonodaja doslej ščitila. Kakšen izkupiček si skladi lahko obetajo, kako pomemben dejavnik pri zagotavljanju zadostnega števila stanovanj so sploh najemnine in kako (ne)resen je odnos države do tako pomembnega vprašanja kot je zagotavljanje strehe nad glavo socialno najšibkejšim državljanom? Gost je bil mag. Dušan Gorenčič, predsednik Združenja stanovanjskih skladov pri GZS.
V lendavski poslovno-industrijski coni že od leta 2008 deluje bioplinarna podjetja Ecos, nad delovanjem katere se predvsem zaradi smradu okoliški prebivalci že več let pritožujejo. Neznosen smrad zadnjih dveh mesecev je dvignil na noge tudi meščane in goste bližnjih term, pa tudi prebivalce Murskega Središča na sosednjem Hrvaškem. Potem ko so o tej žgoči temi razpravljali tudi na pristojnem odboru v Državnem zboru in ko kljub inšpekcijskim odločbam smradu upravljavcem ni uspelo zmanjšati, so na pobudo Civilne iniciative Proti smradu občinski svetniki v Lendavi na seji prejšnji teden sprejeli sklep o zaprtju bioplinarne.
Zgodba o graditvi pločnika v Muretincih v občini Gorišnici je stara že nekaj let. Resno pa se je zapletlo pred kratkim, ko so se začela dela na terenu. V praksi je to pomenilo, da so na traso pločnika že navozili denimo robnike, potem pa vse skupaj ustavili in reševali odprta lastniška vprašanja. Za pojasnila smo zaprosili tudi župana Gorišnice Jožefa Kokota. Ta nejevolje ob izpostavljanju te zgodbe ni skrival, zelo jasno nam je povedal, da graditev ceste zanj pač ni demokracija. Župan zatrjuje, da pločnik bo, ampak bo nivojski od cestišča ločen z dvema črtama. Da to ne ustreza definiciji klasičnega pločnika, nam pove tudi 48. člen državnega pravilnika o projektiranju cest. Da na koncu ne bodo dobili ne pločnika ne ločevalnega pasu, če se bodo upirali, vaščanom zelo jasno sporoča župan Kokot, ki v svojih stališčih do prometne varnosti in nesmiselnosti pločnika ne popušča niti za milimeter. Tudi vaščani se bodo borili naprej. Tudi oni v imenu prometne varnosti.
Za energijo porabniki še vedno plačujejo preveč. Ponudba je pestra, saj gospodinjstva lahko izbirajo med 16-imi ponudniki elektrike in 19-imi ponudniki plina. Bistvene razlike med njimi so v ceni in "skritih stroških" pri sklepanju "posebnih" ponudb, ki so na videz cenejše, v resnici pa ne. Zveza potrošnikov Slovenije zato že drugič organizira skupinski nakup električne energije in zemeljskega plina. S tako zamenjavo dobavitelja si z lahkoto zastonj zagotovite boljšo ponudbo, brez skritih stroškov in vezave, z navzgor omejeno ceno za leto dni. Porabniki lahko nezavezujočo prijavo k sodelovanju v skupinskem nakupu oddajo vse do 12. julija.
Za več kot 100 milijonov slabih terjatev do fizičnih oseb je pred letom dni Nova ljubljanska banka prodala švicarskemu podjetju DDM Holding in to z več kot 80% popustom! Čeprav niti leto kasneje pristojni pri NLB ne želijo povedati, za kakšne kredite je šlo in koliko kreditojemalcev je paket zajemal. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za morda celo 8000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih, ki niso mogli poplačati nepremičninskih kreditov za nakup doma. O usodi vseh zdaj povsem odloča nov lastnik dolga. Kako običajne so v bančnem poslovanju z občani odprodaje dolgov izterjevalcem, zakaj se je NLB odločila za prodajo s takim popustom, čeprav smo tudi te izgube državljani z dokapitalizacijo že vsaj delno poplačali, in kaj to pomeni za državljane, ujete v izvršne postopke?
Slovenija se oglašuje kot zelena dežela z razvitim zelenim turizmom. Iz gospodarskega vidika bi morali temu slediti. Ljudje pa bi vedno morali biti na prvem mestu.
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Slovenija je po številu kliničnih psihologov na repu Evrope. Otroci na prvi obisk čakajo do 10 mesecev, odrasli do dve leti. To se posledično kaže tudi v izjemno majhnem številu sodnih izvedencev s področja klinične psihologije, kar močno podaljšuje postopke, tudi če so vpleteni otroci. Izvedence se namreč praviloma postavlja v najtežjih primerih, ko je konflikt med staršema zelo hud. Dlje ko je otrok pod takim, bolj je to zanj škodljivo. Na mizi je več rešitev, med drugim predlog, da bi sodni izvedenci lahko postali tudi ljudje, o katerih psihologi trdijo, da so slabo izobraženi in brez kompetenc. Stroka meni, da gre za nedopusten in zelo nevaren predlog.
Ob široki ponudbi vozil se je na trgu razvila tudi zelo konkurenčna ponudba različnih načinov financiranja nakupa. Potrošniki se torej hitro znajdejo v precepu, za katero od možnosti se odločiti, saj jih je med seboj težko primerjati, ker pogosto skrivajo tudi številne pasti. Ob zgodbi poslušalca, ki mu avtohiša ni hotela odobriti nakupa avtomobila z gotovino, se Žulji ozirajo po kritičnih točkah lizingov in kreditov, ki lahko kupca pripeljejo tudi do zelo negativnih izidov.
Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) že tretjič v zadnjih letih predlagajo sprejem nove Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta bi med drugim bistveno spremenila definicijo, kaj vir hrupa sploh je: kot vir hrupa po novem naj ne bi več štelo skoraj 90 % državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog! Po mnenju strokovnjakov in nevladnih organizacij ta predlog bistveno niža raven sedanjega varstva pred hrupom in je v nasprotju z evropskimi direktivami in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije. Čeprav na MOP trdijo, da se prilagajajo prav njim. Kaj bi spremembe pomenile za deset tisoče ljudi, ki živijo ob hrupnih prometnicah in tovarnah, bodo sploh še imeli pravico do varstva pred hrupom, ugotavljamo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli ob 12h.
Veliko otrok ob gledanju predstav Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča, Luke Dončiča ali pa celo Ronalda in Messija razmišlja o njihovih bajnih zaslužkih. A tako uspešnih in posledično tako bogatih športnikov res ni prav veliko. Sploh v Sloveniji. Ampak sanje so sanje, realnost pa na žalost kruta. Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa, če drugega ne, morajo mesečno poravnati prispevke. Kakšno je realno stanje in ali je na vidiku kakšna rešitev?
Kapacitete regijskih centrov za ravnanje z odpadki so prevelike, kar že prinaša izgube. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, analiza stroškov in koristi ni bila narejena, zato število in razporeditev regijskih centrov nista bila ustrezno utemeljena. Katere popravljalne ukrepe je ministrstvo že izvedlo?
Bizaren oglas, v katerem je šola iskala kuharja, čistilca in laboranta v eni osebi, še zdaleč ni edina ponudba za nenavadne zaposlitve, ki jih v zadnjem obdobju ponujajo delodajalci. Iz nekaterih oglasov za delo je mogoče razbrati elemente delovnega razmerja, vendar delodajalci namesto pogodbe o zaposlitvi ponujajo delo prek s.p.-ja, avtorske pogodbe ali študentske napotnice. Določeni oglasi so diskriminatorni, nekateri pa so morda zakoniti, a povsem absurdni.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Če se pri nas v zadnjih letih tudi zaradi obveznega čipiranja zmanjšuje število zapuščenih psov, pa so še vedno velik problem zapuščene mačke, predvsem mladiči, in njihovo število naraste prav v pomladnih mesecih. Zakon o zaščiti živali določa, da so za zapuščene živali oziroma za zagotovitev zavetišč zanje odgovorne občine. Večina občin to stvar rešuje tako, da z zavetišči, tudi precej oddaljenimi od občine, sklene pogodbeno razmerje. Kakšno je to razmerje, pa je odvisno od občine do občine. Nekatere zavetišču plačajo za oskrbo vsake živali posebej, druge imajo mesečni pavšal. Nekatere občine od zavetišč zahtevajo celo, da to, ali žival sodi v zavetišče ali ne, oceni občinski referent. Ker pa je denarja vedno za vse premalo, je odgovor največkrat ne. In čeprav zavetišče zavezujeta tako zakon o zaščiti živali kot pravilnik o delovanju, po katerem žival mora sprejeti, lahko najditelj (živali) zaradi občinske odločitve ostane z živaljo vred pred zaprtimi vrati.
Tokratni žulj so še pred objavo prebodli in skoraj pozdravili. Še do prvega aprila sta bila vozni red avtobusa iz Tolmina do Mosta na Soči in vozni red vlaka, ki od tam odpelje proti Ljubljani, namreč popolnoma neusklajena. Kljub enajstim avtobusom, ki so odpeljali proti železniški postaji, so potniki le s tistim ob 8. uri zjutraj lahko ujeli vlak proti prestolnici; podobne težave so imeli tudi v obratni smeri. Predvsem na pobudo jeznih staršev študentov ter s pritiskom lokalne skupnosti in navsezadnje tudi novinarskih vprašanj jim je po več letih zdaj končno uspelo postaviti smiseln vozni red avtobusa. Kljub temu na 111 let stari Bohinjski progi ostajajo tudi druge težave.
Zgodba s spornim načinom izterjave domnevno neplačanih parkirnin v tujini, po večini na Hrvaškem, ima dolgo brado. Celo tako dolgo, da bodo terjatve do številnih slovenskih voznikov letos zastarale. Več deset tisoč Slovencem se je najprej vzbudil dvom, saj s fotografije v tujini parkiranega vozila sploh ni razvidno, ali se je voznik zares izognil nakupu parkirnega lističa. Še bolj pa jih je zmotil način pridobivanja njihovih osebnih podatkov, ki so jih slovenski odvetniki z visokimi tarifami dobili s sklicevanjem na 10. člen Zakona o odvetništvu. Urad informacijskega pooblaščenca je v primeru ravnanja ljubljanske odvetniške družbe ugotovil, da je bil način pridobivanja podatkov sporen, sodišče Evropske unije pa je pred tednom razsodilo, da hrvaški notarji niso organ za pošiljanje izvršb slovenskim državljanom.
Neveljaven email naslov