Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.

Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti

Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.

S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.

“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc

Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.

“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”

Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.

Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.

“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”

Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.

“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”

Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”

Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.

Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.

“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”

Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.

“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer

V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.

“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”

Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.

“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”

Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.

“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”