Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka.
Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana poezija, ki je poudarjeno opevala ženske, njihovo presežno telesno in duhovno lepoto ter, kajpada, tudi njihovo izmuzljivost oziroma nedosegljivost. Literarna zgodovina je čez to pesniško tradicijo navsezadnje poveznila dva izraza – tiste pesmi, ki so nastale v romanskem okolju južne Francije, predvsem v provansalskem oziroma okcitanskem jeziku, je označila za trubadursko liriko, tiste, ki so nastale severno od Alp v srednjevisoki nemščini, pa za minezang.
Če provansalske trubadurje lahko, zahvaljujoč prevajalskim naporom Borisa A. Novaka, v slovenščini beremo že kakih dvajset let, nam je bogat in raznolik korpus nemške srednjeveške lirike doslej ostajal večidel neznan. No, to pa se je zdaj naposled spremenilo, saj je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim luč sveta ugledala antologija Minezang, ki jo je pripravila, prevedla in ji spremno besedo pripisala dr. Mateja Gaber, germanistka in lektorica za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Kako so torej pred osmimi stoletji hrepeneli v nemškem kulturnem okolju, kamor so, mimogrede rečeno, tisti čas sodile tudi slovenske dežele? So se po izpovedanih čustvih in ubeseditvenih postopkih nemški pesniki nemara razlikovali od svojih provansalskih kolegov? Kako je ta poezija vplivala na nadaljnji pesniški razvoj v Evropi? In, ne nazadnje, kako živo nas te pesmi nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas bodo zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gaber.
foto: Gospod Gornjegrajski na miniaturi v Manessejevem rokopisu, zgodnje 14. stol. (Goran Dekleva)
734 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka.
Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana poezija, ki je poudarjeno opevala ženske, njihovo presežno telesno in duhovno lepoto ter, kajpada, tudi njihovo izmuzljivost oziroma nedosegljivost. Literarna zgodovina je čez to pesniško tradicijo navsezadnje poveznila dva izraza – tiste pesmi, ki so nastale v romanskem okolju južne Francije, predvsem v provansalskem oziroma okcitanskem jeziku, je označila za trubadursko liriko, tiste, ki so nastale severno od Alp v srednjevisoki nemščini, pa za minezang.
Če provansalske trubadurje lahko, zahvaljujoč prevajalskim naporom Borisa A. Novaka, v slovenščini beremo že kakih dvajset let, nam je bogat in raznolik korpus nemške srednjeveške lirike doslej ostajal večidel neznan. No, to pa se je zdaj naposled spremenilo, saj je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim luč sveta ugledala antologija Minezang, ki jo je pripravila, prevedla in ji spremno besedo pripisala dr. Mateja Gaber, germanistka in lektorica za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Kako so torej pred osmimi stoletji hrepeneli v nemškem kulturnem okolju, kamor so, mimogrede rečeno, tisti čas sodile tudi slovenske dežele? So se po izpovedanih čustvih in ubeseditvenih postopkih nemški pesniki nemara razlikovali od svojih provansalskih kolegov? Kako je ta poezija vplivala na nadaljnji pesniški razvoj v Evropi? In, ne nazadnje, kako živo nas te pesmi nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas bodo zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gaber.
foto: Gospod Gornjegrajski na miniaturi v Manessejevem rokopisu, zgodnje 14. stol. (Goran Dekleva)
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...
V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.
Neveljaven email naslov