Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
V soboto je minilo sto let od sarajevskega atentata, ki je sprožil niz dogodkov, ki so pripeljali do prve svetovne vojne in usodno zaznamovali zgodovino. V tokratnih Kulturnicah predstavljamo nekaj večjih razstav, ki obeležujejo spomin na prvo svetovno vojno.
Fotografska razstava Portreti v galeriji Simulaker v Novem mestu. In še vsaj dva poletna knjižna namiga.
O predstavi Pista sveta, video instalaciji Pod črnimi palmami, knjižni namig pa je izraelski pisatelj Amos Oz.
Bili smo na otvoritvi blejskega filmskega festivala, na Mladih rimah na Metelkovi, v Kinodvorišče bomo pokukali in na fotografsko razstavo »Drive in". In da, v Kulturnicah bo nastopal tudi Rade Šebedžija.
Tokrat o 26. Mednarodnem festivalu Poletje Imago Sloveniae, o gledališki predstavi Srce na dlani in o Bled film festivalu ter Festivalu 35mm filma.
V Sloveniji se te dni mudi avtor pri nas izjemno uspešnega prvenca Sibirska vzgoja, ene najbolje prodajanih knjig Mladinske knjige v zadnjem obdobju. Nikolaj Lilin, ruski avtor, ki že 10 let živi v Italiji, je v prvencu opisal Evropi neznani svet Pridnestrske moldavske republike, v kateri so po pradavnih pravilih in etičnih merilih živeli potomci sibirskih Urk. V tej nenavadni skupnosti ''poštenih tatov'', v kateri se je rodil Lilin, starejši, častivredni kriminalci prenašajo znanje in vrednote na mlade rodove. Te dni pa je pri nas izšel še drugi roman Prosti pad, ki se nadaljuje tam, kjer se prvi konča, in je literarizirana pripoved nekoga, ki se je, komaj polnoleten, kot ostrostrelec dve leti bojeval v Čečeniji. ''Božidar Jakac in fotografija'' je prvi celoviti pregled Jakčevega fotografskega ustvarjanja, ki ga nocoj ob 19.00 predstavljajo v Moderni galeriji. ''Fronte se začenjajo prebujati. Rudolf Cvetko in prva svetovna vojna'' je naslov razstave ob stoletnici prve svetovne vojne v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani. ''Michael Kohlhaas'' - premiera igre o korupciji Heinricha von Kleista v režiji režiserja Nikole Zavišiča je zadnja premiera letošnje sezone Mestnega gledališča Ptuj. S projekcijo avstralskega filma ’’Dežela vmes’’ se v Ljubljani začenja 5. festival migrantskega filma.
Galerija-Muzej Lendava bo do konca septembra gostila razstavo grafik svetovno znanega španskega umetnika Francisca de Goye. 80 listov njegove prve grafične serije ''Los Caprichos'' je nastalo med špansko gospodarsko krizo v 18. stoletju, upodabljanje takratne družbe pa je še kako aktualno tudi danes.
Prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Turnograjska in muzeji, ki so dostopni vsem.
Kaj dela arhitekturo za arhitekturo je večno in temeljno vprašanje. Kako pa se to vprašanje veže na temo letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki zajema celo stoletje in se glasi: ''Temelji / prevzemanje modernosti od leta 1914 do 2014''. Temo je izbral letošnji kurator bienala nizozemski arhitekt Rem Koolhaas. Med 52-imi državami se Slovenija letos prvič predstavlja v razstavišču Arsenale s projektom ''Problem vožnje po vesolju'', ki sta ga skupaj zastavila Dragan Živadinov in Miha Turšič v organizaciji Ksevt. Vesoljska arhitektura, ki v polju arhitekture še ni povsod vzpostavljena, bo tudi tema simpozija, ki bo v času bienala drugi sklop slovenske predstavitve, tretji pa Slovenska arhitektura 20. stoletja,ki ga je pripravil dr. Peter Krečič. Mednarodni festival poezije na vodi z naslovom ''Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem'' bo potekal danes v Ljubljani in jutri v Celju . Galerija-Muzej Lendava danes na lendavskem gradu predstavlja razstavo grafik iz cikla Los Caprichos svetovno znanega španskega umetnika Francisca de Goye.
Pred 70. obletnico zavezniškega izkrcanja v Normandiji in ob 100. obletnici začetka I. svetovne vojne v Kulturnicah o nekaterih knjižnih novostih založbe Miš, ki se posvečajo nesmislom vojne. Gre za slikanico Damijana in Lucije Stepančič Anton in roman o novozelanskih bratih Bratova vojna Davida Hilla. V oddaji pa tudi o razstavi o spletni umetnosti v nekdanji Jugoslaviji From yu to me Aleksandre Domanović v galeriji P74.
10. mednarodni festival Kino Otok – Isola Cinema bo do 8. junija v Izoli in Ljubljani predstavil pestro paleto filmov iz različnih geografskih regij, ki zrcalijo družbeno realnost. 7. Godibodi – festival sodobne avtorske in etno glasbe – pa bo do 8. junija na koncertnih prizoriščih v Ljubljani, Kopru, Kranju, Mariboru in na Ptuju predstavil novo slovensko avtorsko glasbo in različne glasbene ustvarjalce. Spremljevalni program festivala Godibodi vključuje več delavnic, razstav in okroglo mizo z naslovom ''Resonančnost – v glasbi, umetnosti, znanosti, filozofiji, prostoru in življenju''.
O festivalu šansonov La vie en Rose, urbanem plesnem filmu Razpotja in glasbeno-lutkovni predstavi Rešilni čoln.
V Mestnem muzeju Ljubljana bodo 2000 let od prve urbane poselitve območja Ljubljane obeležili z razstavo Emona: mesto v imperiju. Pogovarjali smo se s kustosinjo in soavtorico razstave dr. Bernardo Županek.V oddaji pa tudi o 5. festivalu narečne književnosti Dialekta 2014.
Neveljaven email naslov