V Ljubljani je včeraj zaprl vrata že 31. slovenski knjižni sejem, ki je bil že tradicionalno dobro obiskan in odmeven. Letos je bila država v fokusu Francija. Pisatelj in filozof Pascal Bruckner je Slovenijo obiskal ob izidu knjige Pridni sinko. Drugi od treh francoskih gostov Frédéric Beigbeder pa je na sejem dospel ob najnovejšem prevodu njegovih del, tokrat romana Oona in Salinger. V tokratnih Kulturnicah tudi o razglasitvi velike nagrade tokratnega knjižnega sejma sejma, nagrade za knjigo leta. Oddajo so ustvarili Goran Dekleva, Maja Ratej in Kaja Kokot Žanič.

V Ljubljani je zaprl vrata 31. Knjižni sejem, ki je bil tudi letos zelo dobro obiskan in odmeven. Objavljamo pogovor z dvema gostujočima pisateljema.

Knjiga leta na tokratnem Knjižnem sejmu je postala knjiga Kuhinja v dvoje več avtorjev. Kot je zapisala žirija, je Kuhinja v dvoje poklon samozaložništvu, ki je v obliki poročnega darila proizvedlo zelo lep izdelek in s tem knjigi dalo privlačno priznanje kot predmetu s trajno vrednostjo tudi v času hitrih rešitev. Posebno priznanje za razvoj e-založništva je dobil portal za knjižno izposojo Biblos. Gre za zelo koristno spletno platformo za branje v elektronskih formatih, kar je pomembno tako za večjo dostopnost knjig kot tudi zaradi vzpostavitve pomembne nove poti slovenskim avtorjem do bralcev, ne le v Sloveniji, še piše v utemeljitvi.

Letos je bila država v fokusu sejma Francija. V Slovenijo so ob tej priložnosti obiskali Jacques Ranciere, Pascal Bruckner in Frederic Beigbeder. Dva od njih smo ujeli tudi v mikrofon Radia Slovenija.

Znebiti se moramo občutka krivde

Pisatelj in filozof Pascal Bruckner je Slovenijo obiskal ob knjigi Pridni sinko. Delo je označil za terapevtsko pripoved, s katero se je osvobodil sovraštva do avtoritativnega očeta, ki je bil – kot je  dejal – “nostalgik po tretjem rajhu”. Z njim se je pogovarjal kolega Goran Dekleva, v pogovoru pa sta se med drugim dotaknila sodobnega globalnega konteksta, v katerega je umeščena Evropa.  Stara celina je, kot opaža Bruckner, vse manj prepričana vase:

“Prav je, da znova in znova izprašujemo skupno dediščino, ki si jo delimo kot Evropejci. Po drugi strani pa … Če nas bo ta kritični duh še naprej vodil v občutke krivde, zaradi katerih bi se nato priklanjali barbarom, bi to pomenilo konec Evrope.”

V obdobju, ko se v slovenski javnosti pogosto pojavlja vprašanje, kakšna je vloga kulture in ali imajo pisatelji in drugi kulturniki še vedno pomembno družbeno vlogo, Bruckner daje za zgled Francijo. Pisatelj, filozof je tam še oseba, katere družbena beseda nekaj velja.

“Mislim pa, da je dolžnost pisatelja ista kot nekoč: razkrivati to, kar v družbi ne deluje, in tisto, česar v njej nihče ne želi prepoznati. Smo in morali bi ostati ustvarjalci, ki ne glede na lastno politično prepričanje sodržavljanom odpiramo oči.  Dober pisec, dober mislec, dober filozof je nekdo, ki ti pomaga premišljevati o sodobnosti.”

Pisanje zaradi spominjanja

Z našim drugim sogovornikom Frédéricom Beigbederjem pa nismo mogli mimo nedavnih napadov v Parizu.

“Vedno sem trdil, da je življenje brez smisla, a po napadih 13. novembra sem ugotovil, da vendarle imam vrednote in da mi stvari, kot so na primer zabave, lepa dekleta, užitek in tako naprej, predstavljajo vrednote, za katere je vredno umreti. To je zame novo, veste?”

Pisanje je po njegovem način, da si zapomnimo stvari. Ob tem je povzel Prousta: “Preteklost je lepša od sedanjosti, o prihodnosti pa ne vemo nič. Lepota je torej v spominjanju. In zato tudi pišem … ker imam slab spomin in bi se preteklosti rad spominjal.”

Beigbeder je Slovenijo obiskal ob najnovejšem slovenskem prevodu njegovih del, romana Oona & Salinger. Zakaj se je odločil, da napiše tako žalostno zgodbo? “Morda zato, ker se je zgodila pred vojno,” pravi. “Hotel sem pisati o predvojnem obdobju. Situacija, v kateri smo zdaj, je na neki način predvojno obdobje, v zraku je slutnja nasilja. Morda sem se počutil kot Salinger pred vojno in sem se k njegovi generaciji zatekel po nasvet, kako preživeti.”

“Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi.”